Sveto pismo v enem letu

Poglavje 19

²¹ Po teh dogodkih se je Pavel v Duhu namenil, da skozi Makedonijo in Ahajo odpotuje v Jeruzalem. »Potem ko bom tam,« je rekel, »moram obiskati tudi Rim.« ²² Dva izmed svojih sodelavcev, Timóteja in Erásta, je poslal v Makedonijo, sam pa je še nekaj časa ostal v provinci Aziji. ²³ V tistem času je nastalo nemajhno razburjenje zaradi Poti. ²⁴ Neki zlatar z imenom Demetrij je izdeloval srebrne odlitke Artemidinega templja in s tem omogočal rokodelcem nemajhen zaslužek. ²⁵ Sklical je svoje sodelavce in druge, ki so se ukvarjali s takšno obrtjo, in jim rekel: »Možje! Dobro veste, da je naša dejavnost vir naše blaginje. ²⁶ Zdaj pa vidite in slišite, kaj počenja ta Pavel: govori, da bogovi, ki jih naredijo roke, niso pravi bogovi. Posrečilo se mu je, da je s tem zavêdel že precéj ljudi, ne samó v Efezu, ampak skoraj v vsej provinci Aziji. ²⁷ Toda nismo samó mi v nevarnosti, da pride naše delo na slab glas. Tudi tempelj velike boginje Artemide bo izgubil veljavo. Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa Azija in ves obljudeni svet.« ²⁸ Po teh besedah so kot pobesneli začeli vzklikati: »Velika je Artemida Efeška!« ²⁹ V mestu je vse vrelo, trumoma so drveli v gledališče; s sabo so vlekli Makedonca Gaja in Aristarha, ki sta Pavla spremljala na njegovi poti. ³⁰ Pavel je hotel nastopiti med množico, pa mu učenci niso pustili. ³¹ Tudi nekateri visoki provincialni uradniki, ki so mu bili naklonjeni, so mu poslali sporočilo in mu odsvetovali, da bi se napotil v gledališče. ³² Tam pa so kričali drug čez drugega, vladala je velika zmešnjava in večina sploh ni vedela, po kaj so prišli. ³³ Nekateri iz množice so mislili, da je kriv Aleksander, ki so ga Judje potiskali pred sabo. Aleksander je dajal z roko znamenje, ker se je hotel zagovarjati pred množico. ³⁴ Ko pa so spoznali, da je Jud, se je iz vseh grl dvignil en sam krik, ki skoraj dve uri ni ponehal: »Velika je Artemida Efeška!« ³⁵ Nazadnje je mestni pisar množico pomiril z besedami: »Možje Efežani! Vsemu svetu je znano, da mesto Efez časti in váruje tempelj velike Artemide in njeno podobo, ki je padla z neba. ³⁶ Tega ne more nihče zanikati. Zato ostanite mirni in se ne prenaglite! ³⁷ Privlekli ste ta dva človeka, čeprav nista oskrunila templja in nista preklinjala naše boginje. ³⁸ Če Demetrij in njegovi rokodelci menijo, da jih je kdo oškodoval, so za to sodni dnevi in cesarski namestniki: tam naj se tožijo med sabo! ³⁹ Če pa zahtevate kaj drugega, naj se to razčisti na redni skupščini. ⁴⁰ Obstaja nevarnost, da nas zaradi današnjih dogodkov obtožijo za upor, saj ni nobenega razloga, s katerim bi lahko opravičili te nemire.« Po teh besedah je razpustil zborovanje.

Poglavje 11

²⁹ Gospodov duh pa je bil z Jeftejem in prehodil je Gileád in Manáseja. Potem je šel v Micpo v Gileádu in iz Micpe v Gileádu prišel k Amónovim sinovom. ³⁰ Jefte pa se je Gospodu zaobljubil in rekel: »Če mi res daš Amónove sinove v roke, ³¹ bodi Gospodov tisti, ki mi pride prvi naproti skozi vrata moje hiše, ko se v miru vrnem od Amónovih sinov. Daroval ga bom kakor žgalno daritev.« ³² Jefte je šel nad Amónove sinove, da bi se bojeval z njimi. Gospod mu jih je dal v roke. ³³ Pobijal jih je od Aroêrja do vhoda v Minít in popolnoma porazil dvajset mest do Abél Keramíma. Tako so bili Amónovi sinovi ponižani pred Izraelovimi sinovi. ³⁴ Ko pa je Jefte prišel na svoj dom v Micpo, glej, mu je prišla naproti njegova hči z bobni in s plesom. Bila je edinka; razen nje ni imel ne sina ne hčere. ³⁵ Ko jo je zagledal, je pretrgal svoja oblačila in rekel: »Gorje mi, moja hči! Prav hudo si me potrla. Tudi ti si me pahnila v nesrečo. Odprl sem usta h Gospodu in tega ne morem preklicati.« ³⁶ Rekla mu je: »Moj oče, odprl si usta h Gospodu, stori mi, kakor je prišlo iz tvojih ust, potem ko ti je Gospod storil, da si se maščeval nad svojimi sovražniki, Amónovimi sinovi.« ³⁷ Nadalje je rekla očetu: »Naj se mi stori tole; odpusti me za dva meseca, da grem in se umaknem v gore ter objokujem svoje devištvo, jaz in moje tovarišice.« ³⁸ Rekel je: »Pojdi!« In odposlal jo je za dva meseca. In šla je, ona in njene tovarišice, in po gorah objokovala svoje devištvo. ³⁹ Po dveh mesecih se je vrnila k očetu in izpolnil je na njej svojo zaobljubo, s katero se je zaobljubil. In ni spoznala moža; tako je nastal v Izraelu zakon, ⁴⁰ da so Izraelove hčere leto za letom hodile štiri dni v letu objokovat hčer Gileádca Jefteja.

Poglavje 12

¹ Efrájimovi možje so bili vpoklicani in so šli proti severu. Rekli so Jefteju: »Zakaj si šel v boj proti Amónovim sinovom, nas pa nisi poklical, da bi šli s teboj? Z ognjem bomo zažgali tvojo hišo nad teboj.« ² Jefte jim je rekel: »Hud boj sem imel jaz in moje ljudstvo z Amónovimi sinovi. Klical sem vas in niste prišli, da bi me rešili iz njihove roke. ³ Ko sem videl, da vas ni bilo na pomoč, sem vzel svoje življenje v svoje roke. Šel sem nad Amónove sinove in Gospod mi jih je dal v roke. Zakaj torej prihajate ta dan nadme, da bi se bojevali z menoj?« ⁴ Potem je Jefte zbral vse gileádske može, da bi se bojeval z Efrájimci. In gileádski možje so potolkli Efrájimce, ker so rekli: »Efrájimovi ubežniki ste; Gileád pa je sredi med Efrájimom in med Manásejem.« ⁵ Nato so Gileádci zasedli Efrájimcem jordanske prehode. Kadar koli je kateri od Efrájimovih ubežnikov rekel: »Rad bi šel čez,« so mu gileádski možje rekli: »Ali si Efrájimec?« in je rekel: »Nisem,« ⁶ so mu rekli: »Reci torej Šibólet!« Če je izgovoril »Sibólet«, saj besede ni mogel pravilno izgovoriti, so ga zgrabili in umorili pri jordanskih prehodih. Tako je v tistem času padlo dvainštirideset tisoč Efrájimcev. ⁷ Jefte pa je sodil Izraelu šest let. Potem je Gileádec Jefte umrl in bil pokopan v svojem mestu v Gileádu. ⁸ Za njim je sodil Izraelu Ibcán iz Betlehema. ⁹ Imel je trideset sinov in trideset hčera – te je omožil ven; trideset deklet za svoje sinove pa je pripeljal od drugod. Izraelu je sodil sedem let. ¹⁰ Potem je Ibcán umrl in bil pokopan v Betlehemu. ¹¹ Za njim je sodil Izraelu Zábulonec Elón. Izraelu je sodil deset let. ¹² Potem je Zábulonec Elón umrl in bil pokopan v Ajalónu v Zábulonovi deželi. ¹³ Za njim je sodil Izraelu Abdón, sin Piratónca Hiléla. ¹⁴ Imel je štirideset sinov in trideset vnukov, ki so jezdili na sedemdesetih osličkih. Izraelu je sodil osem let. ¹⁵ Potem je Abdón, sin Piratónca Hiléla, umrl in bil pokopan v Piratónu na Amalečanskem pogorju v Efrájimovi deželi.

Poglavje 40

³ Nato je Job odgovoril Gospodu in rekel: ⁴ Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim?
Svojo roko si polagam na usta. ⁵ Enkrat sem govoril, pa ne bom več odgovarjal,
dvakrat, pa ne bom več poskušal. ⁶ Tedaj je Gospod iz viharja spregovoril Jobu in rekel: ⁷ Opaši kakor junak svoja ledja,
vprašal te bom in ti me poúči! ⁸ Hočeš razveljaviti mojo sodbo,
me obsoditi, da bi ti imel prav? ⁹ Ali imaš laket kakor Bog,
grmiš z glasom kakor on? ¹⁰ Okrási se z vzvišenostjo in veličastvom,
obleci se v dostojanstvo in sijaj! ¹¹ Izlij izbruhe svoje jeze,
poglej vsakega prevzetneža in ga ponižaj! ¹² Poišči vsakega ošabneža in ga ukloni,
potlači krivičnike na njihovem mestu! ¹³ Skupaj jih zakoplji v zemljo,
potisni njihovo obličje v temo! ¹⁴ Potem te bom hvalil tudi jaz,
da ti daje zmago tvoja desnica. ¹⁵ Poglej Behemóta, ki sem ga naredil kakor tebe,
hrani se s travo kakor govedo. ¹⁶ Glej njegovo moč v njegovih ledjih,
njegovo čvrstost v mišicah njegovega trebuha. ¹⁷ Svoj rep izteguje kakor cedra,
kite njegovih beder so prepletene. ¹⁸ Njegovo okostje je bronasto ogrodje,
njegove kosti so kakor železne palice, ¹⁹ on je prvenec Božjih del,
nosi vgrajen svoj meč. ²⁰ Saj mu gore dajejo hrano,
vse poljske živali se igrajo tam. ²¹ Pod lotosovimi grmi leži,
skrit v trstju in močvirju. ²² Lotosovi grmi ga pokrivajo s senco,
obdajajo ga vrbe ob vodi. ²³ Glej, tok reke zadržuje, ne zbeži,
miren je, čeprav mu Jordan dere proti gobcu. ²⁴ Lovi ga v njegove tolmune,
nos mu prebada z zajetji.