Sveto pismo v enem letu

Poglavje 18

¹ Nato je Pavel zapustil Atene in šel v Korint. ² Tam je našel Juda, ki mu je bilo ime Ákvila, po rodu pa je bil iz Ponta. Ta je s svojo ženo Prískilo pred kratkim prišel iz Italije, ker je cesar Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima. Pavel ju je obiskal, ³ in ker je znal isto obrt, je ostal pri njiju in se zaposlil. Po poklicu sta bila namreč izdelovalca šotorov. ⁴ Vsako soboto pa je razpravljal v shodnici ter prepričeval Jude in Grke. ⁵ Ko sta iz Makedonije prišla za njim Sila in Timótej, se je Pavel lahko ves posvetil oznanjevanju besede in Judom izpričeval, da je Jezus Mesija. ⁶ Ko pa so mu nasprotovali in preklinjali, je otresel prah s svojih oblačil in jim rekel: »Vaša kri nad vašo glavo! Jaz sem čist. Odslej bom hodil med pogane.« ⁷ Umaknil se je od tam in šel k bogaboječemu možu, ki mu je bilo ime Titij Just in čigar hiša je bila tik ob shodnici. ⁸ Krisp, načelnik shodnice, je z vso svojo hišo sprejel vero v Gospoda. In tudi veliko Korinčanov, ki so ga slišali, je verovalo in se dalo krstiti. ⁹ Neke noči pa se je Gospod prikazal Pavlu in mu rekel: »Ne boj se! Govôri in ne mólči! ¹⁰ Zakaj jaz sem s teboj. Nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti storil kaj zlega, kajti v tem mestu imam veliko svojih ljudi.« ¹¹ Ostal je tam eno leto in šest mesecev ter med njimi učil Božjo besedo. ¹² Ko pa je bil Galíon cesarski namestnik v Ahaji, so se Judje kakor en mož dvignili zoper Pavla, ga privlekli pred sodišče ¹³ in rekli: »Ta človek zavaja ljudi, da bi častili Boga tako, kakor ni v skladu s postavo.« ¹⁴ Pavel je že hotel spregovoriti, ko je Galíon rekel Judom: »Če bi šlo za kako krivično dejanje ali hudodelstvo, bi bilo razumno, Judje, da vas poslušam. ¹⁵ Če pa gre za sporna vprašanja o vaši besedi in izrazih in postavi, razčistite sami: v teh zadevah jaz ne maram biti sodnik.« ¹⁶ In odgnal jih je izpred sodišča. ¹⁷ Tedaj so se vsi spravili nad Sosténa, načelnika shodnice, in ga pred sodiščem pretepli. Toda Galíon se za to sploh ni zmenil. ¹⁸ Pavel pa je še kar nekaj dni ostal v Korintu. Nato se je od bratov poslovil in odplul proti Siriji in z njim tudi Prískila in Ákvila. Preden se je v Kenhrejah vkrcal, se je dal ostriči, ker se je bil zaobljubil. ¹⁹ Prispeli so v Efez. Tam ju je pustil, sam pa je šel v shodnico in je razpravljal z Judi. ²⁰ Prosili so ga, naj bi ostal še dlje, pa ni privolil. ²¹ Odplul je iz Efeza in se poslovil z besedami: »Še se vrnem k vam, če bo Božja volja.« ²² Ko se je izkrcal v Cezareji, je šel peš naprej in pozdravil Cerkev. Nato se je napotil v Antiohijo. ²³ Tam je ostal nekaj časa, nato pa je po vrsti prehodil deželo Galačanov in Frigijo ter povsod utrjeval učence. ²⁴ Medtem je v Efez prišel Jud, ki mu je bilo ime Apolo in je bil po rodu iz Aleksandrije. Bil je izobražen in dober izvedenec v Pismih. ²⁵ Tudi z Gospodovo potjo je bil seznanjen. Poln navdušenja je govoril in natančno pripovedoval o Jezusu; vendar je poznal samó Janezov krst. ²⁶ Začel je pogumno oznanjati v shodnici. Prískila in Ákvila sta ga slišala, ga povabila k sebi in mu še podrobneje razložila Božjo pot. ²⁷ Ko je nameraval odpotovati v Ahajo, so ga bratje spodbujali in pisali učencem, naj ga prijazno sprejmejo. Prišel je tja in po Božji milosti vernikom veliko koristil. ²⁸ Z vso odločnostjo je namreč oporekal Judom in iz Pisem javno dokazoval, da je Jezus Mesija.

Poglavje 9

¹ Jerubáalov sin Abiméleh je šel v Sihem k bratom svoje matere. Govoril je njim ter vsej rodbini očetove hiše svoje matere in rekel: ² »Govorite zdaj na ušesa vsem sihemskim gospodom: ›Kaj je bolje za vas? Ali naj vam vlada sedemdeset mož, vsi Jerubáalovi sinovi, ali pa naj vam vlada le en človek? Spomnite se, da sem tudi jaz vaša kost in vaše meso!‹« ³ Bratje njegove matere so tedaj govorili vse te besede na ušesa sihemskih gospodov. In njihovo srce se je nagnilo k Abimélehu in so rekli: »Naš brat je.« ⁴ Iz hiše Báala zaveze so mu izročili sedemdeset srebrnikov. S temi je Abiméleh najel ubožne, vendar drzne može, da so šli z njim. ⁵ Prišel je v hišo svojega očeta v Ofro in pomoril svoje brate, Jerubáalove sinove, sedemdeset mož, na enem kamnu. Preostal je samo najmlajši Jerubáalov sin Jotám, ki se je skril. ⁶ Zbrali so se tedaj vsi sihemski gospodje in ves Bet Miló. Šli so in postavili Abiméleha za kralja v Sihemu, pri spominskem hrastu. ⁷ To so sporočili Jotámu in ta je šel, se postavil vrh gore, povzdignil svoj glas in zavpil; rekel je: »Poslušajte me, sihemski gospodje, da vas bo Bog poslušal. ⁸ Šla so, šla so drevesa,
da si mazilijo kralja.
Rekla so oljki:
›Kraljuj nad nami!‹ ⁹ Oljka jim je rekla:
›Mar naj pustim svojo maščobo,
zaradi katere me poveličujejo Bog in ljudje,
in se grem povzdigovat nad drevesa?‹ ¹⁰ In drevesa so rekla smokvi:
›Pridi ti, kraljuj nad nami!‹ ¹¹ Smokva jim je rekla:
›Mar naj pustim svojo sladkobo
in svoje sladke sadeže
in se grem povzdigovat nad drevesa?‹ ¹² In drevesa so rekla vinski trti:
›Pridi ti, kraljuj nad nami!‹ ¹³ In vinska trta jim je rekla:
›Mar naj pustim svoje vino,
ki razveseljuje Boga in ljudi
in se grem povzdigovat nad drevesa?‹ ¹⁴ In vsa drevesa so rekla trnovemu grmu:
›Pridi ti, kraljuj nad nami!‹ ¹⁵ Rekel je trnov grm drevesom:
›Če me zares mazilite, da kraljujem nad vami,
tedaj pridite in si poiščite zavetje v moji senci!
Če ne, naj plane ogenj iz trnja
in použije libanonske cedre.‹ ¹⁶ Ste torej ravnali prav in pošteno, ko ste postavili za kralja Abiméleha? Ste prav ravnali z Jerubáalom in njegovo hišo ter mu storili po zasluženju njegovih rok? ¹⁷ Moj oče se je za vas bojeval in zastavil svoje življenje, da bi vas rešil iz rok Midjáncev. ¹⁸ Vi ste se pa danes vzdignili proti hiši mojega očeta in pomorili njegove sinove, sedemdeset mož na enem kamnu, ter izvolili za kralja nad sihemskimi gospodi Abiméleha, sina njegove dekle, ker je pač vaš brat. ¹⁹ Če ste torej ta dan prav in pošteno ravnali z Jerubáalom in z njegovo hišo, se zdaj veselite z Abimélehom, da se tudi on veseli z vami! ²⁰ Če pa ne, naj iz Abiméleha plane ogenj in použije sihemske gospode in Bet Miló. In naj plane ogenj iz sihemskih gospodov in iz Bet Milója ter použije Abiméleha.« ²¹ Jotám je nato zbežal in pobegnil ter odšel v Beêr. Tam je prebival iz strahu pred svojim bratom Abimélehom. ²² Abiméleh je vladal nad Izraelom tri leta. ²³ Bog pa je poslal zlega duha med Abiméleha in sihemske gospode. Sihemski gospodje so se namreč izneverili Abimélehu. ²⁴ To se je zgodilo zaradi nasilja nad sedemdesetimi Jerubáalovimi sinovi. Njihova kri je padla na Abiméleha, njihovega brata, ker jih je pomoril, in na sihemske gospode, ki so okrepili njegove roke, da bi ubil svoje brate. ²⁵ Sihemski gospodje so zato postavili zasedo na gorskih vrhovih in oropali so vsakogar, ki je šel mimo njih po poti. To so sporočili Abimélehu. ²⁶ Takrat je prišel Ebedov sin Gáal s svojimi brati in nastanili so se v Sihemu. Sihemski gospodje so jim zaupali. ²⁷ Skupaj z njimi so odhajali na polje, trgali grozdje po svojih vinogradih, ga stiskali in prirejali veselice. Zbirali so se tudi v hiši svojega boga, tam jedli, pili in preklinjali Abiméleha. ²⁸ Ebedov sin Gáal je tedaj rekel: »Kdo je Abiméleh in kdo je Sihem, da bi mu služili? Ali ne bi morala Jerubáalov sin in Zebúl, njegov oskrbnik, služiti možem Sihemovega očeta Hamórja? Zakaj bi mu morali mi služiti? ²⁹ Kdo bo dal to ljudstvo v moje roke, da bi spodil Abiméleha?« In rekel je Abimélehu: »Okrepi svojo vojsko in pridi na dan!« ³⁰ Zebúl, upravnik mesta, pa je slišal besede Ebedovega sina Gáala in se silno razsrdil. ³¹ Potihoma je poslal k Abimélehu sle in rekel: »Glej, Ebedov sin Gáal in njegovi bratje so prišli v Sihem in glej, hujskajo mesto proti tebi. ³² Zato zdaj vstani, ko je še noč, ti in ljudstvo, ki je s teboj, ter pripravi na polju zasedo. ³³ Zjutraj pa, ko bo vzšlo sonce, se odpravi in napadi mesto! In glej, on in ljudstvo z njim pridejo nadte. Takrat mu stori, kar zmore tvoja roka!« ³⁴ Abiméleh in z njim vse ljudstvo so ponoči vstali in so pri Sihemu postavili zasedo s štirimi krdeli. ³⁵ Tedaj je prišel Ebedov sin Gáal in se postavil k mestnim vratom. Abiméleh in ljudstvo, ki je bilo z njim, so vstali iz zasede. ³⁶ Gáal je zagledal ljudstvo in rekel Zebúlu: »Glej, ljudstvo prihaja z gorskih vrhov.« Zebúl mu je rekel: »Gorske sence vidiš kakor ljudi.« ³⁷ Gáal je znova spregovoril in rekel: »Glej, ljudstvo prihaja iz središča dežele in eno od krdel prihaja po poti od hrasta čarovnikov.« ³⁸ Tedaj mu je Zebúl rekel: »Kje so zdaj tvoja usta, ki so rekla: ›Kdo je Abiméleh, da bi mu služili?‹ Ali ni to ljudstvo, ki si ga zaničeval? Pojdi zdaj in se bojuj z njim!« ³⁹ Gáal je tedaj stopil na čelo sihemskih gospodov, da bi se bojeval zoper Abiméleha. ⁴⁰ Toda Abiméleh ga je zapodil v beg in zbežal je pred njim. In mnogi so takrat padli do mestnih vrat. ⁴¹ Tedaj se je Abiméleh vrnil v Arúmo, Zebúl pa je pregnal Gáala in njegove brate, da niso več prebivali v Sihemu. ⁴² Ko so ljudje drugi dan šli na polje, so to naznanili Abimélehu. ⁴³ Vzel je ljudstvo, ga razdelil v tri krdela in napravil na polju zasedo. Pogledal je, in glej, ljudstvo je prihajalo iz mesta. Vzdignil se je proti njim, da bi jih pobil. ⁴⁴ Abiméleh in krdelo, ki je bilo z njim, so planili naprej in se ustavili pri mestnih vratih. Drugi dve krdeli pa sta udarili po vseh, ki so bili na polju, in jih pobili. ⁴⁵ Abiméleh se je bojeval proti mestu ves tisti dan. Zavzel je mesto, ubil ljudi v njem, razdejal je mesto in ga posul s soljo. ⁴⁶ Ko so za vse to slišali gospodje sihemskega stolpa, so odšli v spodnje prostore hiše boga zaveze. ⁴⁷ Tedaj so Abimélehu sporočili, da so se vsi gospodje sihemskega stolpa zbrali. ⁴⁸ Abiméleh je odšel na goro Calmón, on in vse ljudstvo, ki je bilo z njim. Abiméleh je vzel sekiro, odsekal vejo z drevesa, jo vzdignil ter naložil na svoja ramena. Ljudstvu, ki je bilo z njim, je rekel: »Kar ste videli, da sem jaz storil, storite hitro kakor jaz!« ⁴⁹ Vsi od ljudstva so odsekali vsak svojo vejo ter šli za Abimélehom. Veje so odložili v spodnje prostore in vse skupaj zažgali z ognjem. Tako so umrli vsi možje sihemskega stolpa, kakih tisoč mož in žena. ⁵⁰ Potem je Abiméleh odšel v Tebéc. Oblegal je Tebéc in ga zavzel. ⁵¹ Sredi mesta pa je stal mogočen stolp. Tja so pobegnili vsi možje in žene ter mestni gospodje. Zaprli so za seboj vrata in se povzpeli na streho stolpa. ⁵² Abiméleh je prišel do stolpa, da bi se vojskoval proti njemu. Približal se je odprtini v stolpu, da bi ga zažgal. ⁵³ Takrat pa je neka ženska vrgla na Abimélehovo glavo mlinski kamen in mu razbila lobanjo. ⁵⁴ Hitro je poklical k sebi mladeniča, ki je nosil njegovo opravo, in mu rekel: »Izderi svoj meč in me usmrti, da mi ne porečejo: ›Ženska ga je ubila.‹« Njegov mladenič ga je zabodel in je umrl. ⁵⁵ Ko so Izraelci videli, da je Abiméleh mrtev, so odšli vsak na svoj kraj. ⁵⁶ Bog je tako povrnil Abimélehu za hudobijo, ki jo je storil zoper svojega očeta, ko je ubil sedemdeset svojih bratov. ⁵⁷ Tudi vso hudobijo sihemskih mož je Bog obrnil na njihovo glavo. Tako je prišlo nadnje prekletstvo Jerubáalovega sina Jotáma.

Poglavje 38

¹ Tedaj je Gospod iz viharja spregovoril Jobu in rekel: ² Kdo je ta, ki zatemnjuje posvèt
z govori brez znanja? ³ Opaši kakor junak svoja ledja,
vprašal te bom in ti me pouči! ⁴ Kje si bil, ko sem utemeljeval zemljo?
Povej to, če imaš kaj razuma! ⁵ Kdo je določil njene mere, ali morda veš?
Ali kdo je potegnil čeznjo merilno vrvico? ⁶ Na čem stojijo njeni stebri,
ali kdo je položil njen vogalni kamen, ⁷ ko so se skupaj veselile jutranje zvezde
in vriskali vsi Božji sinovi? ⁸ Kdo je zaprl morje z vrati,
ko je izbruhnilo in ušlo iz materinega naročja? ⁹ Ko sem mu dal za oblačilo meglice,
za njegove plenice temne oblake, ¹⁰ ko sem nasipal proti njemu svojo mejo,
mu postavil zapah in vrata ¹¹ ter rekel: »Do sem pojdeš, naprej pa ne,
tu bo obstala moč tvojih valov!« ¹² Si kdaj, odkar živiš, zapovedal jutru,
pokazal zori njeno mesto, ¹³ da prime za robove zemlje
in strese z nje krivičnike, ¹⁴ se spremeni kakor vosek pod pečatom
in stoji kakor obleka? ¹⁵ Krivičnikom pa se njihova luč odtegne,
že vzdignjeni laket se zlomi. ¹⁶ Si prišel do vrelcev morja,
se sprehajal po dnu pravodovja? ¹⁷ Ali so se ti odprla vrata smrti,
si videl vrata smrtne sence? ¹⁸ Si dojel razsežnosti zemlje,
povej, če vse to veš! ¹⁹ Kje je pot k prebivališču luči
in kje je kraj teme, ²⁰ da ju popelješ do njunih meja,
ju poučiš o stezah do njunega doma? ²¹ Ti veš, saj si se takrat že rodil,
število tvojih let je veliko! ²² Si prišel do zalog snega
in videl zaloge toče, ²³ ki sem jih pripravil za čas stiske,
za dan bitke in vojne? ²⁴ Kje je pot do tja, kjer se deli luč,
od koder se po zemlji širi vzhodnik? ²⁵ Kdo je predrl nalivu odtok
in pot blisku in gromu, ²⁶ da pada dež na zemljo, kjer ni ljudi,
na puščavo, ki v njej ni človeka, ²⁷ da napaja puste goličave,
daje, da poganja zelenje? ²⁸ Ali ima dež očeta,
kdo rodi rosne kaplje? ²⁹ Iz čigavega telesa prihaja led,
kdo poraja slano izpod neba? ³⁰ Vode se strdijo kakor v kamen,
gladina vodovja je trdno sklenjena. ³¹ Ali ti držiš skupaj Gostosevce,
ali ti rahljaš vezi Oriona? ³² Ali izpeljuješ živalski krog ob njegovem času
in vodiš Medveda z njegovimi mladiči? ³³ Ali poznaš zakone neba
in določaš njegov vpliv na zemljo? ³⁴ Ali moreš povzdigniti svoj glas do oblakov,
da bi te pokrila obilica vode? ³⁵ Ali moreš pošiljati bliske, da bi odhajali
in ti govorili: »Tukaj smo!« ³⁶ Kdo je položil modrost v zametke
ali kdo je dal petelinu razumnost? ³⁷ Kdo šteje oblake z modrostjo
in nagiblje mehove neba, ³⁸ ko se prah sprijemlje v prst
in se stapljajo grude?