Sveto pismo v enem letu

Poglavje 17

¹⁶ Ko je Pavel v Atenah čakal nanju, ga je v dno duše prizadelo, ker je videl, kako je mesto polno malikov. ¹⁷ Pogovarjal se je z Judi in z bogaboječimi v shodnici, pa tudi s tistimi, ki jih je vsak dan po naključju srečeval na trgu. ¹⁸ Tudi nekaj epikurejskih in stoiških filozofov je razpravljalo z njim. Eni so govorili: »Le kaj bi neki rad povedal ta kvasač?« Drugi pa: »Verjetno je glasník kakih tujih božanstev.« Oznanjal je namreč evangelij o Jezusu in o vstajenju. ¹⁹ Vzeli so ga s sabo in odpeljali na Areopag ter vprašali: »Ali bi lahko izvedeli, kakšen je ta novi nauk, ki ga oznanjaš? ²⁰ To, kar prinašaš, zveni nekam čudno našim ušesom. Zato bi radi spoznali, kaj to pomeni.« ²¹ Vsi Atenci in tujci, ki živijo med njimi, namreč ne poznajo večjega užitka kakor pripovedovati ali poslušati zadnje novice. ²² Tedaj je Pavel stopil na sredo Areopaga in spregovoril: »Možje Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni. ²³ Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetínje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ›Nepoznanemu bogu‹. Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam. ²⁴ Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka. ²⁵ Njemu sploh ni potrebno, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse. ²⁶ Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja, ²⁷ da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas. ²⁸ Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov:
›… saj smo po rodu iz njega.‹ ²⁹ Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo nekaj, kar je podobno zlatu ali srebru ali kamnu, ki sta ga izoblikovali človeška umetnost in domiselnost. ³⁰ Bog je zatisnil oči nad časi, ko so ljudje tavali v nevednosti; zdaj pa naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. ³¹ Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih.« ³² Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« ³³ Tako je Pavel odšel iz njihove srede. ³⁴ Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagít, potem žena po imenu Dámaris in še nekaj drugih.

Poglavje 7

¹ Jerubáal, to je Gideón, in vse ljudstvo z njim so se zgodaj zjutraj odpravili in se utaborili pri studencu Haród. Midjánski tabor pa je bil na severni strani ob griču Moréju v ravnini. ² Tedaj je Gospod rekel Gideónu: »Preveč je ljudstva s teboj, da bi jim dal Midjánce v roke. Izrael bi se lahko ponašal pred menoj in rekel: ›S svojo lastno roko sem se rešil.‹ ³ Zato zdaj naznani ljudstvu in reci: ›Kdor se boji in trepeta, naj se vrne in odide z gore Gileád.‹« In vrnilo se jih je izmed ljudstva dvaindvajset tisoč, ostalo pa jih je le deset tisoč. ⁴ Gospod je spet rekel Gideónu: »Še je preveč ljudstva. Odpelji jih k vodi in tam ti jih bom odbral. Tisti, za katerega ti porečem: ›Ta pojde s teboj,‹ bo šel s teboj; za vsakega pa, za katerega ti porečem: ›Ta ne pojde s teboj,‹ ne bo šel!« ⁵ Odpeljal je ljudstvo k vodi in Gospod je rekel Gideónu: »Vsakogar, ki bo s svojim jezikom srebal vodo, kakor sreba pes, postavi posebej; kakor tudi vsakogar, ki bo pokleknil na kolena, da bi pil.« ⁶ Teh, ki so srebali iz rok v usta, je bilo tristo; vsi preostali pa so pokleknili na kolena, da bi pili vodo. ⁷ In Gospod je rekel Gideónu: »S tristo možmi, ki so srebali, vas bom rešil in v tvoje roke izročil Midjánce, vsi preostali ljudje pa naj pojdejo v svoj kraj.« ⁸ Ko si je ljudstvo vzelo živeža in svojih rogov v svoje roke, je vse Izraelce odposlal, vsakega k svojemu šotoru. Le tristo mož je zadržal. Midjánski tabor pa je bil spodaj v ravnini. ⁹ Še tisto noč mu je Gospod rekel: »Vstani in zavzemi tabor, kajti v tvoje roke ga dajem. ¹⁰ Če pa se bojiš iti sam, pojdi v tabor skupaj s svojim hlapcem Purájem. ¹¹ Poslušal boš, o čem se bodo pogovarjali. Zatem se bodo okrepile tvoje roke, da boš odšel v tabor.« In stopil je s svojim hlapcem Purájem do prve straže v taboru. ¹² Midjánci, Amalečani in vsi sinovi Vzhoda pa so bili razporejeni po ravnini kakor množica kobilic in njihovim kamelam ni bilo števila. Bilo jih je toliko, kolikor je peska na morskem obrežju. ¹³ Ko je Gideón prišel tja, je nekdo svojemu tovarišu pripovedoval sanje. Rekel je: »Imel sem sanje. Glej, kolač ječmenovega kruha se je valil proti taboru Midjáncev. Ko je dosegel šotor in zadel vanj, ga je podrl in obrnil navzgor, da je šotor padel.« ¹⁴ Tovariš mu je odgovoril in rekel: »To ni nič drugega kakor meč Izraelca, Joáševega sina Gideóna. Bog mu je dal v roke Midjánce in ves tabor.« ¹⁵ Ko je Gideón slišal pripovedovanje o sanjah in njihovo razlago, se je do tal priklonil. Vrnil se je v Izraelov tabor in rekel: »Vstanite, Gospod daje tabor Midjáncev v vaše roke.« ¹⁶ Nato je razdelil tristo mož v tri vrste in vsem dal v roke rogove in prazne vrče s plamenicami v sredi vrčev. ¹⁷ Rekel jim je: »Glejte name in delajte enako! Glejte, stopil bom do konca tabora, in kakor bom storil jaz, tako storite vi! ¹⁸ Ko bom zatrobil v rog jaz in ti, ki so z menoj, takrat zatrobite v rogove tudi vi krog in krog tabora ter recite: ›Za Gospoda in za Gideóna!‹« ¹⁹ Ko so Gideón in sto mož, ki so bili z njim, prišli do konca tabora, je poveljnik srednje nočne straže ravno razporejal stražarje. Zatrobili so v rogove in razbili vrče, ki so jih imeli v svojih rokah. ²⁰ Tudi tri krdela so zatrobila v rogove in razbili so vrče. V svojih levicah so držali plamenice in v desnicah rogove, da so trobili. Klicali so: »Za Gospoda in za Gideóna.« ²¹ Vsakdo je stal na svojem mestu krog in krog tabora. Ves tabor je bil zbegan in vpili so ter bežali. ²² Medtem ko je trobilo tristo rogov, je Gospod po vsem taboru naravnal meč enega proti drugemu. Tabor se je razbežal do Bet Šite, proti Cerédi in do brega Abél Mehóle pri Tabátu. ²³ Dal je poklicati tudi Izraelce iz Neftálija, iz Aserja in iz vsega Manáseja, da bi zasledovali Midjánce. ²⁴ Gideón je razposlal glasnike po vsem Efrájimskem pogorju. Rekel je: »Pojdite Midjáncem nasproti in zasedite jim vodo do Bet Bare in Jordan.« Tako je bil sklican ves Efrájim in zasedli so vode do Bet Bare in Jordan. ²⁵ Ujeli so tudi dva midjánska kneza, Oréba in Zeéba. Oréba so ubili na Orébovi skali, Zeéba pa so ubili na Zeébovi tlačilnici. Podili so Midjánce, glavi Oréba in Zeéba pa so odnesli h Gideónu na drugo stran Jordana.

Poglavje 8

¹ Tedaj so mu Efrájimci rekli: »Kaj je to, kar si nam storil, da nas nisi poklical, ko si šel v boj proti Midjáncem?« In hudo so se prepirali z njim. ² Rekel jim je: »Kaj je to, kar sem storil jaz, v primerjavi z vami? Ali ni boljše Efrájimovo paberkovanje kakor Abiézerjeva trgatev? ³ V vaše roke je Bog izročil midjánska kneza Oréba in Zeéba. Kaj sem jaz mogel storiti takega v primerjavi z vami?« Ko je izgovoril te besede, se je njihova jeza zoper njega pomirila. ⁴ Gideón se je zatem napotil proti Jordanu in ga prešel. On in tristo mož, ki so bili z njim, pa so bili utrujeni, vendar so se gnali naprej. ⁵ Rekel je možem v Sukótu: »Dajte, prosim, ljudstvu, ki me spremlja, nekaj hlebov kruha, kajti utrujeni so. Jaz namreč zasledujem Zebaha in Calmunája, midjánska kralja.« ⁶ Sukótski knezi pa so rekli: »Mar sta Zebahova in Calmunájeva pest že v tvoji roki, da bi dali tvoji vojski kruha?« ⁷ Gideón jim je rekel: »Resnično, ko mi bo Gospod dal v roke Zebaha in Calmunája, bom zmlatil vaše meso s puščavskim trnjem in osatom.« ⁸ Odrinil je od tam v Penuél in tam govoril enako. Tudi možje v Penuélu so mu odgovorili kakor so mu odgovorili možje v Sukótu. ⁹ Možem v Penuélu je torej rekel: »Ko se v miru vrnem, bom razdejal ta stolp.« ¹⁰ Zebah in Calmuná sta bila v Karkórju in njuna tabora z njima, kakih petnajst tisoč mož, ki so še preostali od sinov Vzhoda. Teh, ki so padli, pa je bilo sto dvajset tisoč z meči oboroženih mož. ¹¹ Gideón se je vzpenjal po poti teh, ki bivajo v šotorih, vzhodno od Nobaha in Jogbóhe. Od tam je napadel tabor, ki je bil nepripravljen. ¹² Zebah in Calmuná sta zbežala. Zasledoval ju je, ujel oba midjánska kralja, Zebaha in Calmunája, in zbegal ves tabor. ¹³ Joášev sin Gideón se je vrnil iz boja, z višine Heresa. ¹⁴ Prijel je mladeniča izmed mož v Sukótu in ga povprašal. Ta mu je popisal sukótske kneze in njegove starešine, sedeminsedemdeset mož. ¹⁵ Potem je odšel k možem v Sukót in rekel: »Poglejte Zebaha in Calmunája; zasramovali ste me in rekli: ›Mar sta Zebahova in Calmunájeva pest že v tvoji roki, da bi morali dati kruha tvojim utrujenim možem?‹« ¹⁶ In zgrabil je mestne starešine, vzel puščavsko trnje in osat ter z njimi dal vedeti možem v Sukótu. ¹⁷ Tudi je podrl stolp v Penuélu in pomoril može v mestu. ¹⁸ Nato je rekel Zebahu in Calmunáju: »Kakšni so bili možje, ki sta jih umorila na Taboru?« Rekla sta: »Takšni so bili kakor ti, sleherni je bil podoben kraljevemu sinu.« ¹⁹ Rekel je: »Bili so moji bratje, sinovi moje matere. Kakor Gospod živi, ko bi jih bila pustila pri življenju, vaju ne bi umoril.« ²⁰ Rekel je svojemu prvorojencu Jeterju: »Vstani in ju usmrti!« Mladenič pa ni izdrl svojega meča, kajti bal se je. Bil je še premlad. ²¹ Zebah in Calmuná sta tedaj rekla: »Ti vstani in naju ubij! Kajti kakršen je človek, taka je njegova moč.« In Gideón je vstal, umoril Zebaha in Calmunája ter vzel verižice, ki so bile na vratovih njunih kamel. ²² Tedaj so Izraelci rekli Gideónu: »Vladaj nam ti in tudi tvoj sin in tudi sin tvojega sina, kajti rešil si nas iz rok Midjáncev.« ²³ Gideón pa jim je rekel: »Ne bom vam vladal jaz, niti vam ne bo vladal moj sin. Gospod vam bo vladal.« ²⁴ Še jim je rekel Gideón: »Nekaj bi si vendarle rad izprosil od vas. Vsakdo naj mi da uhan od svojega plena.« Imeli so namreč zlate uhane, ki so bili od Izmaelcev. ²⁵ Rekli so mu: »Radi jih damo.« Razgrnili so plašče in vsakdo je tja odvrgel uhan od svojega plena. ²⁶ Zlati uhani, za katere je prosil, so tehtali tisoč sedemsto šeklov zlata, ne glede na ogrlice, uhane in škrlatna oblačila, ki sta jih nosila midjánska kralja, ter neodvisno od verižic, ki so bile pripete na vratu njunih kamel. ²⁷ Gideón je iz tega dal napraviti efód in ga postavil v svoje mesto, v Ofro. In ves Izrael se je tam vlačugal. Postal je zanka za Gideóna in njegovo hišo. ²⁸ Midjánci so bili silno ponižani pred Izraelovimi sinovi in niso več povzdignili glave. Tako je dežela v Gideónovih dneh uživala štirideset let mir. ²⁹ Joášev sin Jerubáal je šel nato v svojo hišo in tam prebival. ³⁰ Imel pa je Gideón sedemdeset sinov, ki so izhajali iz njegovih ledij, kajti imel je veliko žená. ³¹ Tudi njegova priležnica v Sihemu mu je rodila sina; imenoval ga je Abiméleh. ³² Joášev sin Gideón je umrl v lepi starosti. Pokopali so ga v grobnico njegovega očeta Joáša v Ofri Abiézerjevcev. ³³ Ko je Gideón umrl, so Izraelovi sinovi spet krenili s poti. Vlačugali so se z Báali in si postavili za boga Báala zaveze. ³⁴ Izraelovi sinovi se niso več spominjali Gospoda, svojega Boga, ki jih je rešil iz rok vseh njihovih sovražnikov naokrog. ³⁵ Tudi niso več izkazovali naklonjenosti Jerubáalovi, to je Gideónovi hiši, za vse dobro, ki ga je storil Izraelu.

Poglavje 36

²⁴ Spomni se, da moraš hvaliti njegovo delo,
ki so ga možje opevali. ²⁵ Vsi ljudje se ozirajo vanj,
človek mora gledati od daleč. ²⁶ Glej, Bog je tako velik, da ga ne doumemo,
števila njegovih let ni mogoče dognati. ²⁷ On zbira vodne kaplje,
da izlivajo iz njegove megle dež, ²⁸ ki rosi iz oblakov,
pada na množico ljudi. ²⁹ Kdo more doumeti plavanje oblakov,
grmenje iz njegovega šotora? ³⁰ Glej, okrog sebe razprostira svojo luč
in pokriva dno morja. ³¹ Kajti s tem sodi ljudstva,
daje hrano za obilje. ³² Svoje roke si pokriva z bliskom
in ukazuje, kam naj udari. ³³ Njegov tresk ga naznanja,
ko se vnema njegova jeza zaradi hudobije.

Poglavje 37

¹ Tudi od tega mi drhti srce
in poskakuje na svojem mestu. ² Poslušajte, kaj govori grmenje njegovega glasu,
mrmranje, ki doni iz njegovih ust! ³ Pod vsem nebom ga razširja
in svoj blisk pošilja do koncev zemlje. ⁴ Za bliski hrumi glas,
grmi z mogočnim glasom,
ne zadržuje jih,
čeprav se njegov glas razlega. ⁵ Bog čudovito grmi s svojim glasom,
dela velike reči, ki jih ne razumemo. ⁶ Snegu ukazuje: »Padaj na zemljo!«,
dežju in njegovim silnim nalivom. ⁷ Z roko pritiska vsakega človeka,
da bi vsi ljudje v tem spoznali njegovo delo. ⁸ Tudi zver gre v svoje skrivališče,
zadržuje se v svojih brlogih. ⁹ Z juga prihaja vihar
in s severa mraz. ¹⁰ Od Božjega diha se dela led,
vodna površina se strdi. ¹¹ Jasno nebo obtežuje z oblaki,
njegova svetloba pa razpršuje megle. ¹² Po svoji izvedenosti določa spremembe,
da opravljajo svoje delo
na površju zemeljskega kroga: ¹³ naj bo za šibo ali za njegovo deželo
ali za dobroto; on to povzroči. ¹⁴ Poslušaj to, Job,
postoj, opazuj čudovita Božja dela! ¹⁵ Ali veš, kako Bog vlada z njimi,
kako blisk vzplameni v oblakih? ¹⁶ Ali veš, kako plavajo oblaki,
čudežna dela Vsevednega, ¹⁷ ti, ki so ti oblačila pretopla,
kadar zemlja zaradi juga miruje? ¹⁸ Ali moreš kakor on obokati nebo,
trdno kakor kovinsko ogledalo? ¹⁹ Poúči nas, kaj naj mu rečemo,
mi smo brez moči zaradi teme! ²⁰ Kdo mu bo povedal, da bi jaz rad govoril?
Mar je kdaj kdo dejal, da želi svojo pogubo? ²¹ Včasih ne vidimo sončne luči,
kadar sije nad oblaki,
ko pa potegne veter, jih pomete: ²² od severa pride zlat sijaj,
okrog Boga je strašno veličastvo. ²³ Mogočnega ne moremo najti, prevzvišen je v moči,
pravice in pristne pravičnosti ne zatira. ²⁴ Zato se ga ljudje bojijo,
ne ozira se na vse razumne modrijane.