Sveto pismo v enem letu

Poglavje 13

¹ V antiohijski Cerkvi so bili preroki in učitelji: Barnaba, Simeon z vzdevkom Niger, Lukij iz Cirene, Manaén, ki je bil v mladosti vrstnik četrtnega oblastnika Heroda, in Savel. ² Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: »Odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical!« ³ Nato so med postom in molitvijo položili nanju roke in ju odposlali. ⁴ Tako sta bila odposlana po Svetem Duhu in prispela sta v Selevkíjo, od tam pa sta odplula na Ciper. ⁵ Tam sta v Salamini po judovskih shodnicah oznanjala Božjo besedo; in za pomočnika sta imela Janeza. ⁶ Obhodila sta ves otok do Pafosa. Tam sta naletela na judovskega vražarja in lažnega preroka z imenom Barjezus; ⁷ ta je spremljal prokonzula Sergija Pavla, ki je bil bister mož. Poklical je Barnaba in Savla k sebi, ker je želel slišati Božjo besedo. ⁸ Toda Elíma, »Vražar«, to namreč v prevodu pomeni njegovo ime, jima je nasprotoval in skušal prokonzula odvrniti od vere. ⁹ Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel, pa ga je ostro pogledal in mu poln Svetega Duha ¹⁰ rekel: »O ti, ki si poln vseh zvijač in vse hudobije, ti sin hudičev, sovražnik vse pravičnosti! Ali ne boš nehal kriviti Gospodovih ravnih poti? ¹¹ Glej, udarila te bo Gospodova roka, oslepel boš in nekaj časa ne boš videl sonca!« In v hipu sta ga zagrnila mrak in tema, tipal je naokrog in iskal, da bi ga kdo peljal za roko. ¹² Ko je prokonzul videl, kaj se je zgodilo, je veroval; tako ga je prevzel Gospodov nauk. ¹³ Pavel je s spremljevalcema odplul iz Pafosa in prispel v Pergo v Pamfiliji. Tu se je Janez ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem. ¹⁴ Ona dva pa sta iz Perge potovala naprej in prišla v pizidijsko Antiohijo. Na sobotni dan sta šla v shodnico in sedla. ¹⁵ Ko so prebrali postavo in preroke, so se načelniki shodnice obrnili k njima in rekli: »Brata, če imata kako spodbudno besedo za ljudstvo, povejta!« ¹⁶ Tedaj je Pavel vstal, dal znamenje z roko in rekel:»Možje Izraelci in vi, ki se bojite Boga, poslušajte! ¹⁷ Bog tega izraelskega ljudstva je izvolil naše očete in poveličal ljudstvo v egiptovskem izgnanstvu ter ga z dvignjeno roko popeljal iz njega. ¹⁸ Kakih štirideset let jih je hranil v puščavi. ¹⁹ Pokončal je sedem narodov v kánaanski deželi in jim razdelil njihovo zemljo v dediščino. ²⁰ To je trajalo približno štiristo petdeset let. Nato jim je dal sodnike do preroka Samuela. ²¹ Tedaj so si zaželeli kralja in Bog jim je dal Savla, Kiševega sina, moža iz Benjaminovega rodu, za štirideset let. ²² Ko ga je Bog zavrgel, jim je za kralja obudil Davida. O njem je sam potrdil: Našel sem Davida, Jesejevega sina, moža po svojem srcu, ki bo izpolnil vse, kar hočem. ²³ Iz njegovega rodu je Bog, kakor je bil obljubil, poslal Izraelu odrešenika Jezusa, ²⁴ ki ga je pred njegovim prihodom Janez s krstom spreobrnjenja napovedoval vsemu izraelskemu ljudstvu. ²⁵ Ko pa je Janez končaval svoj tek, je govoril: ›Mar mislite, da sem jaz? Jaz nisem. Toda glejte, za mano pride on, in jaz nisem vreden, da bi odvezal sandale z njegovih nog.‹

Poglavje 18

¹ Vsa občina Izraelovih rodov se je zbrala v Šilu: tam so postavili shodni šotor in dežela je bila podvržena pred njimi. ² Ostali pa so med Izraelovimi sinovi ti, ki še niso dobili svoje dediščine, sedem rodov. ³ Józue je tedaj rekel Izraelovim sinovom: »Kako dolgo se še ne boste odločili, da pojdete in zavzamete deželo, ki vam jo je dal Gospod, Bog vaših očetov? ⁴ Izberite si tri može iz vsakega rodu, da jih odpošljem. Naj vstanejo in obhodijo deželo, jo popišejo po svoji dediščini in se potem vrnejo k meni. ⁵ Razdelite si jo na sedem delov; Juda naj ostane na svojem ozemlju na jugu, Jožefova hiša pa na svojem ozemlju na severu. ⁶ Vi popišite deželo po sedmih delih in mi popis prinesite sem; in vrgel bom žreb za vas tukaj pred Gospodom, našim Bogom. ⁷ Lévijevci pa ne bodo imeli deleža sredi med vami, kajti Gospodovo duhovništvo je njihova dediščina. Gad, Ruben in polovica Manásejevega rodu pa so že dobili svojo dediščino onkraj Jordana, na vzhodu, Mojzes, Gospodov služabnik, jim jo je dal.« ⁸ Možje so se vzdignili in šli. Tem, ki so šli, da popišejo deželo, je Józue naročil in rekel: »Pojdite in prehodite deželo, popišite jo in se vrnite k meni! Potem bom za vas vrgel žreb tukaj pred Gospodom v Šilu.« ⁹ Možje so odšli, prehodili deželo in zapisali v knjigo njen popis po mestih v sedmih delih. Nato so odšli k Józuetu v šotorišče v Šilo. ¹⁰ Józue je tedaj vrgel zanje žreb pred Gospodom v Šilu in tam tudi razdelil deželo Izraelovim sinovom po njihovih deležih. ¹¹ Žreb je padel na rod Benjaminovih sinov po njihovih rodbinah. Žreb je zanje določil mejo med Judovimi sinovi in Jožefovimi sinovi. ¹² Na severni strani se jim je meja začela pri Jordanu in se nato dvignila na pobočje Jerihe na severu. Potem se je vzpenjala po pobočju na zahod in se končala v puščavi Bet Aven. ¹³ Od tam je šla meja v Luz in po pobočju Luza na jug, to je v Betel. Nato se je meja spustila v Atrót Adár, na goro južno od Spodnjega Bet Horóna. ¹⁴ Potem je meja zavila in se obrnila z zahodne strani proti jugu od gore, ki je pred Bet Horónom na južni strani, tako da se je končala v Kirját Báalu, to je Kirját Jearímu, mestu Judovih sinov. To je zahodna stran. ¹⁵ Južna stran je bila od konca Kirját Jearíma. Potem je šla meja proti zahodu in prišla ven pri studencu vodá Neftóaha. ¹⁶ Nato se je meja spustila proti koncu gore pred Ge Ben Hinómom, ki je v dolini Rafájevcev s severne strani. Nato se je spustila v Ge Hinóm po južni strani pobočja Jebusejcev in prišla dol pri En Rogelu. ¹⁷ Potem je zavila na sever, dosegla En Šemeš in prišla v Gelilót, ki je nasproti višave Adumím, nato pa se spustila h kamnu Rubenovega sina Bohana. ¹⁸ Nato je šla po pobočju nasproti Arábi proti severu in se nato spustila v Arábo. ¹⁹ Meja je dalje šla po pobočju Bet Hogle na sever in se končala pri severnem zalivu Slanega morja na južnem koncu Jordana. To je južna meja. ²⁰ Jordan pa je mejil na vzhodni strani. To je dediščina Benjaminovih sinov po njihovih rodbinah krog in krog po svojih mejah. ²¹ Mesta rodu Benjaminovih sinov po njihovih rodbinah so bila: Jeriha, Bet Hogla, Emek Kecíc, ²² Bet Arába, Cemarájim, Betel, ²³ Avím, Para, Ofra, ²⁴ Kefár Amoní, Ofní in Geba – dvanajst mest z njihovimi vasmi; ²⁵ nadalje Gibeón, Rama, Beerót, ²⁶ Micpé, Kefíra, Moca, ²⁷ Rekem, Jirpeél, Tarála, ²⁸ Cela, Elef, Jebús, to je Jeruzalem, Gíbea, Kirját Jearím – štirinajst mest z njihovimi vasmi. To je bila dediščina Benjaminovih sinov po njihovih rodbinah.

Poglavje 19

¹ Drugi žreb se je izšel za Simeona, za rod Simeonovih sinov po njihovih rodbinah. Njihova dediščina je bila sredi dediščine Judovih sinov. ² V svoji dediščini so imeli: Beeršébo, Šebo, Moladáj, ³ Hacár Šuál, Baálo, Ecem, ⁴ Eltolád, Betúl, Hormo, ⁵ Ciklág, Bet Markabót, Hacár Susím, ⁶ Bet Lebaót in Šaruhén – trinajst mest z njihovimi vasmi; ⁷ Ajin, Rimón, Eter in Ašán – štiri mesta z njihovimi vasmi; ⁸ potem vse vasi, ki so bile okoli teh mest do Baalát Beêrja in Ramát Negeba. To je dediščina rodu Simeonovih sinov po njihovih rodbinah. ⁹ Dediščina Simeonovih sinov je bila vzeta od deleža Judovih sinov, kajti delež Judovih sinov je bil zanje prevelik; zato so Simeonovi sinovi dobili svojo dediščino sredi Judovih sinov. ¹⁰ Tretji žreb se je izšel za Zábulonove sinove po njihovih rodbinah. Ozemlje njihove dediščine je segalo do Sarída. ¹¹ Njihova meja se je vzdigovala proti zahodu in v Marálo, se dotaknila Dabéšeta in dosegla reko, ki je pred Jokneámom. ¹² Od Sarída se je obrnila na vzhod, kjer vzhaja sonce, nad ozemlje Kislót Tabora; od tu je potem šla v Daberát in se vzpenjala proti Jafíji. ¹³ Od tam je šla proti vzhodu v Gat Hefer, Et Kacín ter se v Rimónu obrnila proti pregibu za Neo. ¹⁴ Od tu se je meja zaobrnila severno od Hanatóna in se končala v dolini Jiftáh El. ¹⁵ Dalje Katát, Nahalál, Šimrón, Jidála in Betlehem: dvanajst mest z njihovimi vasmi. ¹⁶ To je dediščina Zábulonovih sinov po njihovih rodbinah – ta mesta in njihove vasi. ¹⁷ Četrti žreb se je izšel za Isahárja, za Isahárjeve sinove po njihovih rodbinah. ¹⁸ Njihovo ozemlje je obsegalo: Jezreél, Kesulót, Šuném, ¹⁹ Hafarájim, Šión, Anaharát, ²⁰ Rabít, Kišjón, Ebec, ²¹ Remet, En Ganím, En Hada in Bet Pacéc. ²² Meja se je dotikala Tabora, Šahacúme in Bet Šemeša; njihovo ozemlje se je končalo pri Jordanu: šestnajst mest in njihove vasi. ²³ To je dediščina rodu Isahárjevih sinov po njihovih rodbinah – mesta in njihove vasi. ²⁴ Peti žreb se je izšel za rod Aserjevih sinov po njihovih rodbinah. ²⁵ Njihovo ozemlje je zajelo: Helkát, Halí, Beten, Ahšáf, ²⁶ Alaméleh, Amád in Mišál; dotikalo se je Karmela proti morju in Šihór Libnáta. ²⁷ Potem se je meja obrnila proti sončnemu vzhodu v Bet Dagón, se dotaknila Zábulona in doline Jiftáh El, na severu pa Bet Emeka in Negiéla. Od tam je šla naprej na levo v Kabúl, ²⁸ potem v Abdón, Rehób, Hamón in Kano do Velikega Sidóna. ²⁹ Potem se je meja obrnila proti Rami, šla do utrjenega mesta Tira, nato pa se obrnila proti Hosi in se končala pri morju pod goro Ahzíb ³⁰ in mestih Uma, Afék in Rehób: skupaj dvaindvajset mest z njihovimi vasmi. ³¹ To je dediščina rodu Aserjevih sinov po njihovih rodbinah – ta mesta in njihove vasi. ³² Za Neftálijeve sinove je izšel šesti žreb; za Neftálijeve sinove po njihovih rodbinah. ³³ Njihova meja je potekala od Helefa, od hrasta v Caananímu in Adamí Nekeba ter Jabneéla do Lakúma in se končala pri Jordanu. ³⁴ Nato se je meja obrnila proti zahodu v Aznót Tabor in šla od tam proti Hukóku, se dotaknila Zábulona na jugu, Aserja na zahodu in Juda pri Jordanu, kjer vzhaja sonce. ³⁵ Utrjena mesta so bila: Cidím, Cer, Hamát, Rakát, Kinéret, ³⁶ Adáma, Rama, Hacór, ³⁷ Kedeš, Edréi, En Hacór, ³⁸ Jirón, Migdál El, Horém, Bet Anát in Bet Šemeš: devetnajst mest z njihovimi vasmi. ³⁹ To je dediščina rodu Neftálijevih sinov po njihovih rodbinah – mesta in njihove vasi. ⁴⁰ Za rod Danovih sinov po njihovih rodbinah se je izšel sedmi žreb. ⁴¹ Ozemlje njihove dediščine je bilo: Cora, Eštaól, Ir Šemeš, ⁴² Šaalbím, Ajalón, Jitla, ⁴³ Elón, Timna, Ekrón, ⁴⁴ Elteké, Gibetón, Baalát, ⁴⁵ Jehúd, Bené Berák, Gat Rimón, ⁴⁶ Me Jarkón z ozemljem proti Jafi. ⁴⁷ Vendar se je ozemlje Danovih sinov še povečalo, kajti Danovi sinovi so šli in se vojskovali zoper Lešem. Zavzeli so ga in udarili z ostrim mečem. Potem so se ga polastili in se v njem naselili. Imenovali so ga Lešem Dan – po imenu Dana, svojega očeta. ⁴⁸ To je dediščina rodu Danovih sinov po njihovih rodbinah – ta mesta in njihove vasi. ⁴⁹ Ko so Izraelovi sinovi končali delitev dežele po njenih mejah, so dali delež v svoji sredi tudi Nunovemu sinu Józuetu. ⁵⁰ Po Gospodovem naročilu so mu dali mesto, za katero je prosil, Timnát Sêrah na Efrájimskem pogorju. Pozidal je mesto in se v njem naselil. ⁵¹ To so dediščine, ki so jih po žrebu razdelili pred Gospodom v Šilu duhovnik Eleazar, Nunov sin Józue in rodbinski poglavarji rodov Izraelovih sinov pred vhodom v shodni šotor ter tako končali delitev dežele.

Poglavje 29

¹ Tedaj je Job nadaljeval svoj govor in rekel: ² O, da bi bilo z menoj kakor v prejšnjih mesecih,
kakor v dnevih, ko me je Bog varoval! ³ Ko mi je njegova svetilka sijala nad glavo
in sem ob njegovi luči hodil skozi temo. ⁴ Kakor sem bil v dnevih svojega obilja,
ko je bilo Božje prijateljstvo nad mojim šotorom. ⁵ Ko je bil Mogočni še z menoj
in so me obdajali moji otroci. ⁶ Ko so se moje poti kopale v smetani
in mi je skala točila potoke olja. ⁷ Ko sem hodil skozi vrata v mesto,
na trgu postavljal svoj sedež. ⁸ Mladeniči so se poskrili, ko so me zagledali,
starci so se vzdignili in stali. ⁹ Veljaki so nehali govoriti
in si polagali roko na usta, ¹⁰ plemičem je zaprlo sapo,
jezik se jim je prilepil k nebu. ¹¹ Kajti blagrovalo me je uho, ki me je slišalo,
in hvalilo oko, ki me je videlo. ¹² Saj sem reševal ponižanega, ki je klical na pomoč,
siroto, ki je bila brez pomoči. ¹³ Blagoslov ogroženih je prihajal nadme
in vdovi sem razveseljeval srce. ¹⁴ Oblačil sem pravičnost, da me je ogrinjala,
pravica mi je bila kakor plašč in pokrivalo. ¹⁵ Slepemu sem bil oko
in kruljavemu noga. ¹⁶ Ubožcem sem bil oče
in potegoval sem se za pravico neznanca. ¹⁷ Krivičniku sem razbijal čeljusti
in trgal plen iz njegovih zob. ¹⁸ Mislil sem: V svojem gnezdu bom umrl
in svoje dni množil kakor pesek. ¹⁹ Moja korenina je imela pot do vode
in rosa je prenočevala na mojih vejah. ²⁰ Moja čast se je obnavljala pri meni
in moj lok je bil vedno prožen v moji roki. ²¹ Poslušali so me in so bili pozorni,
molče so čakali na moj nasvet. ²² Ko sem nehal govoriti, niso ugovarjali,
moja beseda je rosila nanje. ²³ Kakor na dež so čakali name,
odpirali so usta kakor za pomladni naliv. ²⁴ Če sem se jim nasmehnil, niso mogli verjeti,
sijaja mojega obličja niso kalili. ²⁵ Izbiral sem jim pot in sedèl kot glava,
bil sem na prestolu kakor kralj nad vojsko,
kot tisti, ki tolaži žalujoče.