Sveto pismo v enem letu

Poglavje 9

¹ Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k vélikemu duhovniku ² in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem. ³ Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. ⁴ Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« ⁵ Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. ⁶ Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!« ⁷ Možje, ki so potovali z njim, so obstali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar. ⁸ Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni nič videl. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask. ⁹ Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil. ¹⁰ V Damasku je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: »Hananija!« »Glej, tu sem, Gospod!« je odgovoril. ¹¹ Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli ¹² in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.« ¹³ Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu. ¹⁴ Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.« ¹⁵ Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. ¹⁶ Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.« ¹⁷ Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« ¹⁸ In v hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti. ¹⁹ Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči.Nekaj dni je preživel z učenci v Damasku. ²⁰ Takoj je šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin. ²¹ Vsi, ki so ga slišali, so osupnili in govorili: »Ali ni ta človek v Jeruzalemu hotel iztrebiti tiste, ki so klicali to ime? Ali ni prišel semkaj z namenom, da jih vklenjene prižene pred vélike duhovnike?« ²² Savel pa je postal še močnejši in je povsem zmedel Jude, ki so živeli v Damasku, ko jim je dokazoval: »Jezus je Mesija!« ²³ Ko je minilo že precéj dni, so Judje sklenili, da ga ubijejo. ²⁴ Savel je izvedel za njihov naklep. Tudi pri mestnih vratih so prežali dan in noč, da bi ga ubili. ²⁵ Zato so ga učenci neko noč vzeli in po vrvi v košari spustili čez mestno obzidje.

Poglavje 3

¹ Zgodaj zjutraj se je Józue opravil in odrinili so on in Izraelovi sinovi iz Šitíma ter prišli do Jordana. Tam so nočevali do časa, dokler niso prešli na drugo stran. ² Ko so pretekli trije dnevi, so šli poveljniki po taboru ³ in ukazali ljudstvu ter rekli: »Ko zagledate skrinjo zaveze Gospoda, svojega Boga, in levitske duhovnike, ki jo bodo nosili, odrinite tudi vi s svojega kraja in pojdite za njo. ⁴ Razdalja med vami in skrinjo naj bo dva tisoč komolcev; ne bližajte se ji, da boste vedeli za pot, po kateri hodite, ker po tej poti še niste hodili.« ⁵ Nato je Józue spregovoril ljudstvu: »Posvetite se, kajti jutri bo Gospod delal velika znamenja sredi med vami.« ⁶ Duhovnikom pa je Józue rekel: »Vzdignite skrinjo zaveze in stopite pred ljudstvo.« Vzdignili so skrinjo zaveze in hodili pred ljudstvom. ⁷ Gospod je tedaj rekel Józuetu: »Ta dan te bom začel poveličevati v očeh vsega Izraela. Naj spoznajo, da bom tudi s teboj, kakor sem bil z Mojzesom. ⁸ Ti boš naročil duhovnikom, ki nosijo skrinjo zaveze, in jim rekel: ›Ko pridete do brega jordanskih voda, postojte v Jordanu!‹« ⁹ Józue je rekel Izraelovim sinovom: »Stopite bliže in prisluhnite besedam Gospoda, svojega Boga.« ¹⁰ Dalje je Józue rekel: »Po tem boste spoznali, da je živi Bog sredi med vami. Zagotovo izpred vas prežene Kánaance, Hetejce, Hivéjce, Perizéjce, Girgašéjce, Amoréjce in Jebusejce. ¹¹ Glejte, skrinja zaveze Gospodarja vse dežele pojde pred vami čez Jordan. ¹² Določite zdaj dvanajst mož izmed Izraelovih sinov, po enega iz vsakega rodu. ¹³ Brž ko se stopala nog duhovnikov, ki nosijo skrinjo Gospoda, Gospodarja vse dežele, spustijo v jordanske vode, se bodo vode razdelile. Vode, ki pritekajo od zgoraj, se bodo postavile kakor nasip.« ¹⁴ Ko je ljudstvo zapustilo šotore, da bi šlo čez Jordan, so bili duhovniki, ki so nosili skrinjo zaveze, pred ljudstvom. ¹⁵ Brž ko so nosilci skrinje prišli do Jordana in so se noge duhovnikov, ki so nosili skrinjo, na obrežju potopile v vodo – Jordan namreč vse dni žetve napolnjuje svoje struge – ¹⁶ so se vode, ki so pritekale od zgoraj, ustavile in stale kakor nasip, precej daleč, pri Adámu, mestu tik ob Caretánu. Vode pa, ki so tekle proti morju v Arábi, proti Slanemu morju, so odtekle. Tako je ljudstvo šlo čez nasproti Jerihe. ¹⁷ Duhovniki, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, so stali nepremično na suhem sredi Jordana in ves Izrael je hodil po suhem čez, dokler ni ves narod prešel čez Jordan.

Poglavje 4

¹ Ko je ves narod prestopil Jordan, je Gospod rekel Józuetu: ² »Izberite si izmed ljudstva dvanajst mož, po enega moža iz vsakega rodu. ³ Ukažite jim: ›Vzemite si od tukaj iz srede Jordana, z mesta, kjer so nepremično stale noge duhovnikov, dvanajst kamnov in jih ponesite s seboj ter odložite v prenočišču, kjer ostanete čez noč.‹« ⁴ Potem je Józue poklical dvanajst mož, ki jih je določil izmed Izraelovih sinov, po enega moža iz rodu. ⁵ Józue jim je rekel: »Stopite pred skrinjo Gospoda, svojega Boga, v sredo Jordana, in denite si vsak po en kamen na rame, po številu rodov Izraelovih sinov, ⁶ da bo za znamenje sredi med vami. Jutri vas namreč povprašajo vaši sinovi: ›Kaj so vam ti kamni?‹ ⁷ Takrat jim povejte, kako so se razdelile jordanske vode pred skrinjo Gospodove zaveze, ko ste šli čez Jordan; jordanske vode so se razdelile in ti kamni so večni spomin Izraelovim sinovom.« ⁸ Izraelovi sinovi so storili, kakor jim je naročil Józue. Vzeli so dvanajst kamnov iz srede Jordana, kakor je bil Gospod govoril Józuetu, po številu rodov Izraelovih sinov. Ponesli so jih s seboj do prenočišča in jih tam odložili. ⁹ Dvanajst drugih kamnov pa je Józue postavil sredi Jordana, na mesto, kjer so bile noge duhovnikov, ki so nosili skrinjo zaveze. Tam so do tega dne. ¹⁰ Duhovniki, ki so nosili skrinjo zaveze, so torej stali sredi Jordana, dokler se ni do nadrobnosti opravilo vse, kar je Gospod naročil Józuetu, naj pové ljudstvu; povsem tako, kakor je Józuetu naročil Mojzes. In ljudstvo je pohitelo ter prešlo na drugo stran. ¹¹ Ko je vse ljudstvo končalo prehod, so Gospodova skrinja in duhovniki spet stopili pred ljudstvo. ¹² Rubenovi in Gadovi sinovi ter polovica Manásejevega rodu so šli čez oboroženi na čelu Izraelovih sinov, kakor jim je bil govoril Mojzes. ¹³ Približno štirideset tisoč bojevnikov je šlo vpričo Gospoda v boj na jerihonske planjave. ¹⁴ Tisti dan je Gospod poveličal Józueta v očeh vsega Izraela in bali so se ga, kakor so se bali Mojzesa, vse dni njegovega življenja. ¹⁵ Gospod je rekel Józuetu: ¹⁶ »Naroči duhovnikom, ki nosijo skrinjo pričevanja, naj stopijo iz Jordana.« ¹⁷ Józue je tedaj ukazal duhovnikom, rekoč: »Stopite iz Jordana!« ¹⁸ Ko so duhovniki, ki so nosili skrinjo Gospodove zaveze, stopili iz srede Jordana, in so podplati duhovniških nog dosegli suho zemljo, so se jordanske vode vrnile na svoje mesto in kakor včeraj in predvčerajšnjim tekle ob vseh svojih bregovih. ¹⁹ Ljudstvo je stopilo iz Jordana desetega dne prvega meseca. Utaborili so se v Gilgálu, na vzhodnih obronkih Jerihe. ²⁰ Tistih dvanajst kamnov pa, ki so jih vzeli iz Jordana, je Józue dal postaviti v Gilgálu. ²¹ Potem je rekel Izraelovim sinovom: »Ko bodo jutri vaši sinovi povprašali svoje očete in rekli: ›Kaj so ti kamni?‹, ²² takrat jih poučite in recite: ›Po suhem je šel Izrael čez ta Jordan, ²³ kajti Gospod, vaš Bog, je vpričo vas posušil jordanske vode, dokler niste prišli na drugo stran; tako kot je Gospod storil s Trstičnim morjem, ki ga je posušil, dokler nismo prišli na drugo stran. ²⁴ Naj vsa ljudstva na zemlji spoznajo Gospodovo roko, kako močna je. Vi pa se bojte Gospoda, svojega Boga, vse dni.‹«

Poglavje 22

¹ Nato je spregovoril Elifáz Temánec in rekel: ² Ali more biti človek Bogu v pomoč,
da bi mu pomagal s svojo dojemljivostjo? ³ Mar ima Mogočni korist, če si pravičen,
ali ima dobiček, če izpopolniš svoje poti? ⁴ Ali te zaradi tvojega strahu opominja,
prihaja s teboj na sodbo? ⁵ Kaj ni velika tvoja hudobija
in ni konca tvojih krivd? ⁶ Rubil si brez vzroka svoje brate,
jim do nagega slačil obleko. ⁷ Utrujenemu nisi dal vode
in lačnemu si kratil kruh. ⁸ Človeku s trdim laktom je pripadala dežela,
z osornim obrazom je prebival v njej. ⁹ Vdove si odpuščal prazne
in trdi lakti so pestili sirote. ¹⁰ Zato so zanke okrog tebe,
straši te osupljiva groza ¹¹ ali tema, da ne vidiš,
in poplava vode te zagrinja. ¹² Mar ni Bog visoko na nebu?
Glej zvezde v zenitu, kako visoko so! ¹³ Zato si mislil: »Kaj Bog ve!
Ali more soditi skoz oblake? ¹⁴ Oblaki ga zastirajo, da nič ne vidi,
saj se sprehaja nad nebesnim obokom.« ¹⁵ Ali se hočeš držati poti davnine,
po kateri so nekdaj hodili zlobni ljudje, ¹⁶ ki jih je odneslo pred časom
in je povodenj spodkopala njihov temelj, ¹⁷ ki so Bogu govorili: »Pojdi od nas!«
in: »Kaj jim more storiti Mogočni!« ¹⁸ Čeprav je on polnil njihove hiše!
Mišljenje krivičnih mi je tuje! ¹⁹ Pravični gledajo in se veselijo,
zasmehuje jih nedolžni: ²⁰ Resnično, naši nasprotniki so uničeni,
ogenj je požrl njihov ostanek. ²¹ Spravi se vendar z njim in se pomiri,
tako bo k tebi prišla sreča! ²² Sprejmi vendar pouk iz njegovih ust,
vzemi si k srcu njegove besede! ²³ Če se boš vrnil k Mogočnemu, si boš opomogel,
odgnal boš krivico daleč od svojega šotora. ²⁴ Imej suho zlato za prah,
ofírsko zlato za kamne iz potoka. ²⁵ Mogočni bo tvoje suho zlato,
tvojega srebra bo na kupe. ²⁶ Tedaj se boš veselil nad Mogočnim
in vzdigoval k Bogu svoje obličje. ²⁷ Prosil ga boš in te bo uslišal,
izpolnjeval boš svoje zaobljube. ²⁸ Kar koli boš sklenil, boš dosegel
in luč bo svetila na tvojih poteh. ²⁹ Ker so poniževali, si rekel: »Ošabnost!«,
toda tistega, ki je pobešenih oči, rešuje. ³⁰ Reševal bo tega, ki ni nedolžen,
in rešen bo po čistosti tvojih rok.