Sveto pismo v enem letu

Poglavje 8

²⁶ Gospodov angel je govoril Filipu z besedami: »Vstani in odpotuj proti jugu, k cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo!« Ta cesta je zapuščena. ²⁷ Filip je vstal in odpotoval. In glej, etiopski evnuh, dvorjan etiopske kraljice kandáke, ki je upravljal vso njeno zakladnico, se je vračal iz Jeruzalema, kamor je šel molit. ²⁸ Sedèl je na vozu in glasno bral preroka Izaija. ²⁹ Duh je rekel Filipu: »Pohíti in pridruži se temu vozu!« ³⁰ Filip je pritekel in slišal evnuha, da bere preroka Izaija. Vprašal ga je: »Ali razumeš, kaj bereš?« ³¹ Ta je odgovoril: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?« Povabil je Filipa, naj stopi na voz in prisede. ³² Odlomek iz Pisma, ki ga je bral, se je glasil takole:
Kakor jagnje so ga gnali v zakol,
in kakor ovca ne dá glasu pred tistim, ki jo striže,
tako on ni odprl svojih ust. ³³ Ker se je ponižal, je bila sodba nad njim razveljavljena.
Kdo bi mogel prešteti njegovo potomstvo?
Zakaj njegovo življenje je vzeto z zemlje … ³⁴ Evnuh je ogovoril Filipa in rekel: »Prosim te, o kom govori tu prerok? O sebi ali o kom drugem?« ³⁵ Filip je spregovoril; izhajal je iz tega mesta v Pismu, nato pa je besedo navezal na evangelij o Jezusu. ³⁶ Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: »Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?« ³⁸ Vêlel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh, sta stopila v vodo in Filip ga je krstil. ³⁹ Ko pa sta stopila iz vode, je Gospodov Duh vzel Filipa. Evnuh ga ni več videl; šel je veselo naprej po svoji poti. ⁴⁰ Filip pa se je znašel v Ašdódu in spotoma je v vsa mesta prinašal veselo oznanilo, dokler ni prišel v Cezarejo.

Poglavje 1

¹ Po smrti Gospodovega služabnika Mojzesa je Gospod rekel Józuetu, Nunovemu sinu, Mojzesovemu pomočniku: ² »Mojzes, moj služabnik, je umrl. Zdaj vstani, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki vam jo dajem, o Izraelovi sinovi. ³ Vsak kraj, kjer bo hodilo stopalo vaših nog, vam dajem, kakor sem govoril Mojzesu. ⁴ Vaše ozemlje bodi od te puščave in Libanona do velike reke, reke Evfrata, čez vso hetejsko deželo do Vélikega morja, kjer zahaja sonce. ⁵ Nihče se ti ne bo mogel ustavljati vse dni tvojega življenja; kakor sem bil z Mojzesom, bom tudi s teboj. Ne bom te pozabil, ne bom te zapustil. ⁶ Bodi krepak in odločen, kajti ti boš razdelil temu ljudstvu v dedno last deželo, ki sem jo s prisego obljubil njegovim očetom, da jim jo dam. ⁷ Samo krepak bodi in odločen, da boš ohranil in storil vse po postavi, kakor ti je zapovedal Mojzes, moj služabnik. Ne odstopaj od nje ne na desno ne na levo, da boš uspeval, kjer koli boš hodil. ⁸ Naj knjiga te postave ne zapusti tvojih ust, temveč jo premišljuj dan in noč, da boš storil povsem, kakor je zapisano v njej. Le tako boš imel uspeh na svoji poti, le tako boš uspeval. ⁹ Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi? Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog.« ¹⁰ Józue je tedaj ukazal poglavarjem ljudstva in rekel: ¹¹ »Pojdite po sredi tabora in naročite ljudstvu ter recite: ›Pripravite si živeža! Kajti v treh dneh pojdete čez ta Jordan, da vstopite in prejmete v posest deželo, ki vam jo daje Gospod, vaš Bog, da jo naselite.‹« ¹² Rúbenovcem, Gádovcem in polovici Manásejevega rodu pa je Józue rekel: ¹³ »Spomnite se besede, ki vam jo je zapovedal Mojzes, Gospodov služabnik, rekoč: ›Gospod, vaš Bog, vam je naklonil počivališče in vam dal to deželo. ¹⁴ Vaše žene, vaši otročiči in vaša drobnica naj ostanejo v deželi, ki vam jo je onkraj Jordana določil Mojzes. Vi, vsi hrabri bojevniki, pa pojdite oboroženi na drugo stran pred svojimi brati in jim pomagajte, ¹⁵ dokler Gospod tudi vašim bratom ne bo naklonil počitka kakor vam in prejmejo tudi oni v posest deželo, ki jim jo daje Gospod, vaš Bog.‹ Potem se povrnite v deželo svoje posesti in jo naselite, kajti Mojzes, Gospodov služabnik, vam jo je določil onkraj Jordana, kjer vzhaja sonce.« ¹⁶ Ti so Józuetu odgovorili in rekli: »Vse, kar si nam naročil, bomo storili, in kamor koli nas pošlješ, pojdemo. ¹⁷ Kakor smo v vsem poslušali Mojzesa, bomo poslušali tudi tebe, samo da bo s teboj Gospod, tvoj Bog, kakor je bil z Mojzesom. ¹⁸ Kdor koli se bo upiral tvojim ustom ali ne bo poslušal tvojih besed v vsem, kar nam ukažeš, mora umreti. Samo krepak bodi in odločen!«

Poglavje 2

¹ Józue, Nunov sin, je potem skrivoma poslal iz Šitíma dva moža oglednika in rekel: »Pojdita, oglejta si deželo in Jeriho!« Ta dva sta odšla ter dospela v hišo vlačuge po imenu Rahába in tam prenočila. ² Sporočili pa so kralju v Jerihi in rekli: »Glej, moža izmed Izraelovih sinov sta prišla ponoči sem, da si ogledata deželo.« ³ Nato je kralj v Jerihi poslal Rahábi sporočilo: »Pripelji ven moža, ki sta prišla k tebi, ki sta prišla v tvojo hišo. Zagotovo sta prišla, da si ogledata vso deželo.« ⁴ Žena pa je odpeljala s seboj oba moža in ju skrila. Potem je rekla: »Res je, moža sta prišla k meni, vendar nisem vedela, od kod sta. ⁵ Ko so pa v mraku zapirali mestna vrata, sta moža odšla. Kam sta moža šla, ne vem. Stopite hitro za njima, morda ju še dohitite!« ⁶ Ona ju je nato odpeljala na streho in ju skrila med lanena stebla, ki jih je imela spravljena na strehi. ⁷ Možje pa so hiteli za njima proti Jordanu do prehodov. Takoj ko so zasledovalci odšli, so zaprli mestna vrata. ⁸ Preden sta moža zaspala, je ona stopila k njima na streho ⁹ in rekla možema: »Vem, da vam je Gospod dal deželo. Tudi nas je popadel strah pred vami in zaradi vas trepetajo vsi prebivalci dežele. ¹⁰ Slišali smo namreč, kako je Gospod pred vami posušil vode Trstičnega morja, ko ste šli iz Egipta, in kaj ste storili dvema amoréjskima kraljema Sihónu in Ogu onkraj Jordana, ki ste ju pokončali, kakor ste se zakleli. ¹¹ To smo slišali, in upadlo je naše srce, in ni več duha v nikomer zaradi vas. Resnično, Gospod, vaš Bog, je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji. ¹² Zdaj, prosim, mi prisezita pred Gospodom; ker sem jaz vama izkazala dobroto, bosta tudi vidva izkazala dobroto hiši mojega očeta. Dajta mi zanesljivo znamenje, ¹³ da boste pustili pri življenju mojega očeta, mojo mater, moje brate, moje sestre in vse, kar je njihovega, in da boste obvarovali naša življenja pred smrtjo.« ¹⁴ Moža sta ji rekla: »S svojim življenjem sva poroka za vas, če ne razglasite te naše stvari. Ko nam bo Gospod dal deželo, ti zagotovo izkažemo dobroto in zvestobo.« ¹⁵ Potem ju je po vrvi spustila skoz okno. Njena hiša je bila namreč ob obzidju in ob obzidju je prebivala. ¹⁶ Še jima je rekla: »Proti pogorju pojdita, da ne naletita na zasledovalce. Tam se skrivajta tri dni, dokler se zasledovalci ne vrnejo; potem pojdeta po svoji poti!« ¹⁷ Moža sta rekla: »Oproščena bova te tvoje zahteve, s katero si naju zaprisegla, ¹⁸ glej, ko pridemo v deželo, boš namreč to vrv iz škrlatnih vlaken pripela na okno, skozi katero si naju spustila dol. V hiši tedaj ob sebi zberi svojega očeta, svojo mater, svoje brate in vso hišo svojega očeta. ¹⁹ Kateri koli bo stopil ven skozi vrata: njegova kri na njegovo glavo in midva sva oproščena. Vsak pa, ki ostane s teboj v hiši: njegova kri na najino glavo, če bo roka na njem. ²⁰ Če pa izdaš to našo stvar, sva prosta tvoje prisege, s katero si naju zaprisegla.« ²¹ Rekla je: »Po vajinih besedah naj bo!« Potem ju je odpustila, da sta šla; in je privezala na okno škrlatno vrv. ²² Odšla sta in prišla do pogorja; tam sta bivala tri dni, dokler se zasledovalci niso vrnili. Zasledovalci so ju iskali po vsej poti, a ju niso našli. ²³ Oba moža sta se tedaj vzdignila, se spustila s pogorja, prešla na drugo stran in prišla k Józuetu, Nunovemu sinu. Poročala sta mu o vsem, kar se jima je prigodilo. ²⁴ Rekla sta Józuetu: »Gospod je zares dal vso deželo v naše roke in tudi vsi prebivalci v deželi trepetajo pred nami.«

Poglavje 21

¹ Tedaj je spregovoril Job in rekel: ² Poslušajte, kaj razodevajo moje besede,
v tem naj bo vaše sočutje! ³ Potrpite z menoj, zdaj bom jaz govoril,
ko bom nehal, pa se posmehuj! ⁴ Mar sem jaz tisti, ki vsiljujem človeku svoje razglabljanje,
ali kako da se ne naveličam? ⁵ Obrnite se k meni in ostrmite,
položite si roko na usta! ⁶ Če pomislim na to, se prestrašim,
telo mi drgeta od groze. ⁷ Zakaj krivičniki žive iz roda v rod,
si slede in povečujejo bogastvo? ⁸ Njihov rod stoji trdno pred njimi,
njihovi potomci so jim pred očmi. ⁹ Njihove hiše uživajo mir brez strahu,
Božje šibe ni nad njimi. ¹⁰ Njihov bik plemeni in ne zaman,
krava se jim oteli in ne izvrže. ¹¹ Svoje otročiče izpuščajo kakor drobnico,
njihovi otroci rajajo. ¹² Pojo ob bobnu in citrah,
se vesele ob zvokih flavte. ¹³ Svoje dni preživljajo v sreči
in se na hitro pogrezajo v podzemlje. ¹⁴ Pa so Bogu govorili: »Pojdi od nas,
ne maramo vedeti za tvoje poti! ¹⁵ Kaj je Mogočni, da bi mu služili,
kaj nam koristi, da bi ga prosili?« ¹⁶ Glejte, njihova sreča ni v njihovi roki,
mišljenje krivičnikov mi je tuje! ¹⁷ A koliko časa luč krivičnikov ugaša,
prihaja nadnje poguba
in jim odmerja muke v svoji jezi? ¹⁸ Saj so kakor slama pred vetrom,
kakor pleve, ki jih odpihne vihar! ¹⁹ Bog hrani njegovo imetje za njegove sinove –
naj mu povrne in naj občuti! ²⁰ Z lastnimi očmi naj gleda svoj propad,
naj pije jezo Mogočnega! ²¹ Kajti kaj mu mar, kaj je za njim v njegovi hiši,
ko se zvrsti število njegovih mesecev? ²² Mar bo kdo učil razsodnosti Boga,
ki sodi najvišja bitja? ²³ Eden umre popolnoma srečen,
ves zadovoljen in miren. ²⁴ Njegovi boki so polni masti
in mozeg njegovih kosti je še sočen. ²⁵ Drugi umre z zagrenjeno dušo,
ne da bi bil kdaj okusil srečo. ²⁶ Oba enako ležita zdaj v zemlji
in prekrivajo ju črvi. ²⁷ Glejte, poznam vaše misli,
naklepe, ki jih snujete proti meni. ²⁸ Ko pravite: Kje je imenitnikova hiša,
kje je šotor, kjer so prebivali krivičniki? ²⁹ Mar niste spraševali popotnikov
in ne sprejemate njihovega pričevanja, ³⁰ da se hudobnež obdrži vse do dneva smrti,
do dneva prehoda so postreženi. ³¹ Kdo graja vpričo njega njegovo ravnanje,
kdo mu bo povrnil to, kar je počel? ³² Nesejo ga še do groba
in skrbijo za njegovo gomilo. ³³ Lahka mu je gruda na pokopališču:
sleherni bo prišel za njim,
pred njim pa so tam že nešteti. ³⁴ Kako me boste utolažili s praznimi besedami?
Od vaših ugovorov ostane samo prevara!