Poglavje 4
21
In govoril jim je: »Mar zato prinesejo svetilko, da jo postavijo pod mernik ali pod posteljo? Mar ne zato, da jo dajo na podstavek?
22
Nič namreč ni skrito, če ne zato, da bi bilo razodeto, in nič ni postalo zakrito, če ne zato, da bi prišlo na dan.
23
Če ima kdo ušesa za poslušanje, naj posluša!«
24
In govoril jim je: »Pazíte, kaj poslušate! S kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo in še navrglo se vam bo.
25
Kdor namreč ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar ima.«
26
In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo.
27
Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.
28
Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu.
29
Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«
30
In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo?
31
Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji.
32
Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«
33
V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati.
34
Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.
35
Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!«
36
Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim.
37
Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode.
38
On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?«
39
In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina.
40
Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«
41
Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«