Poglavje 2
17
Mi pa, bratje, za kratek čas zapuščeni od vas kot sirote, po obličju, ne pa v srcu, smo zelo hrepeneli po vas in si močno prizadevali, da bi videli vaše obličje.
18
Zato smo hoteli priti k vam – vsaj jaz, Pavel, več kot enkrat –, a satan nam je to preprečil.
19
Kajti kdo je naše upanje in naše veselje in venec, s katerim bi se lahko ponašali pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu, če ne prav vi?
20
Vi ste namreč naša slava in naše veselje.
Poglavje 3
1
Ker nismo več mogli strpeti, smo sklenili ostati v Atenah sami,
2
k vam pa smo poslali Timóteja, našega brata in Božjega sodelavca pri Kristusovem evangeliju, da bi vas utrdil in spodbudil v vaši veri,
3
tako da bi se nihče ne pustil vznemirjati v teh stiskah. Sami namreč veste, da smo za to postavljeni:
4
že ko smo bili pri vas, smo vam napovedovali, da bomo trpeli stisko, kakor veste, da se je tudi zgodilo.
5
Zato tudi jaz nisem več strpel in sem dal poizvedeti, kako je z vašo vero, ali vas ni morda skušal skušnjavec in pojde naš trud v nič.
6
Pravkar pa se je od vas vrnil Timótej in nam prinesel veselo sporočilo o vaši veri in o vaši ljubezni in kako nas imate zmeraj v lepem spominu ter nas želite videti, kakor želimo tudi mi vas.
7
Zato, bratje, ste nas s svojo vero potolažili v vsej naši bridkosti in stiski.
8
Saj zdaj spet živimo, da le vi stojite trdno v Gospodu.
9
Le kako naj se zahvalimo Bogu glede vas za vse veselje, ki ga zaradi vas čutimo pred našim Bogom?
10
Noč in dan prosimo z vso gorečnostjo, da bi mogli videti vaše obličje in dopolniti, kar še manjka vaši veri.
11
Sam Bog pa in naš Oče ter naš Gospod Jezus naj usmeri našo pot k vam.
12
Vam pa naj Gospod nakloni rast in preobilje v ljubezni, s katero ljubite drug drugega in vse, prav kakor jo čutimo mi do vas,
13
da bi tako utrdil vaša srca, da bodo neoporečna v svetosti pred Bogom in našim Očetom, ko pride naš Gospod Jezus z vsemi svojimi svetimi. Amen.