Bistvenih 100

Poglavje 1

¹ Gospodova beseda se je zgodila Jonu, Amitájevemu sinu, rekoč: ² »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in kliči proti njemu, kajti njihova hudobija se je vzdignila do mojega obličja.« ³ Jona pa je vstal, da bi zbežal v Taršíš, proč od Gospodovega obličja. Spustil se je v Jafo in našel ladjo, ki je šla v Taršíš, dal je plačilo zanjo in se spustil vanjo, da bi šel z njimi v Taršíš, proč od Gospodovega obličja. ⁴ Gospod pa je zagnal na morje močan veter, na morju je nastal velik vihar in ladji je pretilo, da se razbije. ⁵ Mornarji so se prestrašili, vsak je vpil k svojemu bogu in metali so v morje blago, ki je bilo na ladji, da bi zmanjšali njen tovor. Jona pa se je spustil pod krov v notranjost, legel in zaspal. ⁶ Tedaj je stopil k njemu poveljnik posadke in mu rekel: »Kaj ti je, da spiš? Vstani, kliči k svojemu bogu! Morda se bo ta bog zavzel za nas, da se ne pogubimo!« ⁷ Nato so rekli drug drugemu: »Pridite, vrzimo žreb, da izvemo, zaradi koga imamo to zlo!« Vrgli so žrebe in žreb je padel na Jona. ⁸ Rekli so mu: »Povej nam, zaradi koga nas je doletelo to zlo? Kakšen je tvoj opravek in od kod prihajaš? Katera je tvoja dežela in iz katerega ljudstva si?« ⁹ Rekel jim je: »Hebrejec sem. Bojim se Gospoda, Boga nebes, ki je naredil morje in kopno.« ¹⁰ Možje so se hudo prestrašili in mu rekli: »Kaj si takšnega naredil!« Možje so namreč vedeli, da beži pred Gospodom, ker jim je bil povedal. ¹¹ Rekli so mu: »Kaj naj storimo s teboj, da se nam morje umiri?« Morje je namreč naraščalo in divjalo. ¹² Rekel jim je: »Primite me in me vrzite v morje in morje se vam bo umirilo, saj vem, da je zaradi mene ta veliki vihar nad vami!« ¹³ Možje so še veslali, da bi dosegli kopno, a niso zmogli, ker je morje naraščalo in divjalo proti njim. ¹⁴ Nato so zaklicali h Gospodu in rekli: »O Gospod, naj se ne pogubimo zaradi življenja tega moža, in ne prištevaj nam nedolžne krvi, kajti ti, Gospod, storiš, kar ti ugaja!« ¹⁵ Prijeli so Jona in ga vrgli v morje. In morje je nehalo besneti. ¹⁶ Možje so se hudo zbali Gospoda, darovali so klavno daritev Gospodu in naredili zaobljube.

Poglavje 2

¹ Gospod pa je določil veliko ribo, da je pogoltnila Jona, in Jona je ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči. ² Jona je molil h Gospodu, svojemu Bogu, iz ribjega trebuha. ³ Rekel je:
»V svoji stiski sem klical h Gospodu
in mi je odgovoril,
iz trebuha podzemlja sem vpil,
uslišal si moj glas. ⁴ Vrgel si me v globino,
v osrčje morij,
in obdalo me je vodovje,
vsi tvoji nalivi in tvoji valovi
so me zagrnili. ⁵ Rekel sem že: Odneslo me je
izpred tvojih oči,
kako bom videl še kdaj
tvoj sveti tempelj! ⁶ Voda me je zajela do grla,
vodovje me obdaja,
trava mi ovija glavo. ⁷ Do temeljev gora sem se pogreznil,
zemlja je zaprla za menoj
svoje zapahe za vselej.
A potegnil si moje življenje iz jame,
Gospod, moj Bog. ⁸ Ko je moja duša omagovala v meni,
sem se spomnil Gospoda
in moja molitev je prišla k tebi,
v tvoj sveti tempelj. ⁹ Tisti, ki se oklepajo puhlih malikov,
zapuščajo svojo zvestobo. ¹⁰ Jaz pa ti bom ob glasovih hvalnice
opravljal daritve,
izpolnil bom, kar sem obljubil.
Pri Gospodu je rešitev!« ¹¹ In Gospod je rekel ribi in izbljuvala je Jona na kopno.

Poglavje 3

¹ Gospodova beseda se je drugič zgodila Jonu, rekoč: ² »Vstani, pojdi v Ninive, veliko mesto, in mu okliči oklic, ki ti ga govorim!« ³ Jona je vstal in šel v Ninive po Gospodovi besedi. Ninive pa so bile veliko mesto pred Bogom, tri dni hoda. ⁴ Jona je začel hoditi po mestu, en dan hoda; klical je in pravil: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane!« ⁵ Ninivljani so verovali Bogu, oklicali so post in se oblekli v raševino, od največjega do najmanjšega. ⁶ Ko je beseda o tem prispela do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, odložil svoj plašč, se ogrnil z raševnikom in sédel na pepel. ⁷ Dal je razglasiti po Ninivah in rekel, na ukaz kralja in njegovih velikašev je rekel: »Ljudje in živina, govedo in drobnica naj ničesar ne okusijo, naj se ne pasejo in naj ne pijejo vode! ⁸ Ljudje in živina naj se ogrnejo z raševino in naj z vso močjo kličejo k Bogu, vsakdo naj se obrne od svoje slabe poti in od nasilja, ki je v njegovih rokah! ⁹ Kdo ve, morda se Bog obrne in kesa, se obrne od svoje srdite jeze, da ne poginemo.« ¹⁰ Bog je videl njihova dela, kako so se obrnili od svoje slabe poti; in Bog se je kesal hudega, o katerem je govoril, da jim ga bo naredil, in ga ni naredil.

Poglavje 4

¹ To se je Jonu zdelo hudo, zelo hudo in se je jezil. ² Molil je h Gospodu in rekel: »Oh, Gospod, mar ni bil to moj razlog, ko sem bil še v svoji deželi? Zato sem pohitel, da bi zbežal v Taršíš; kajti vedel sem, da si milostljiv in usmiljen Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesaš hudega. ³ Zdaj torej, Gospod, vzemi, prosim, moje življenje od mene, ker je bolje zame, da umrem, kakor da živim.« ⁴ Gospod pa mu je rekel: »Je mar prav, da se jeziš?« ⁵ Jona pa je šel iz mesta in sédel nasproti mestu z vzhodne strani. Tam si je naredil šotor in sedèl pod njim v senci, da bi videl, kaj se bo zgodilo z mestom. ⁶ Gospod Bog pa je določil kloščevec, ki je zrasel nad Jona, da bi mu bil za senco nad glavo in da bi ga iztrgal iz njegove žalosti. Jona se je kloščevca zelo razveselil. ⁷ Bog pa je določil črva, ko je naslednjega dne vstala zarja, in ta je pičil kloščevec, da je usahnil. ⁸ Ko je nato vzšlo sonce, je Bog določil žgoč vzhodni veter in sonce je pikalo Jonovo glavo, da je medlel. Želel je svoji duši smrt in rekel: »Bolje je zame, da umrem, kakor da živim.« ⁹ Bog pa je rekel Jonu: »Je mar prav, da se jeziš zaradi kloščevca?« Rekel je: »Prav je, da se jezim do smrti.« ¹⁰ Gospod pa je rekel: »Ti žaluješ zaradi kloščevca, ki se nisi trudil zanj in ga nisi gojil, v eni noči je nastal in v eni noči je izginil. ¹¹ Jaz pa naj bi ne žaloval zaradi Niniv, velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živine?«