Nehemija 1 1 od 13 poglavij

Nehemijevo delo za obnovo Jeruzalema

Nehemija obvestijo o usodi Jeruzalema

Nehemiju dovolijo, da gre v Jeruzalem

¹ Besede Nehemija, Hahaljájevega sina:V mesecu kislévu, v dvajsetem letu, sem bil v mestni trdnjavi v Suzah. ² Tedaj je prišel Hananí, eden izmed mojih bratov, in z njim nekaj mož iz Juda. Povprašal sem jih o Judih, ki so se rešili ali preostali iz ujetništva, ter o Jeruzalemu. ³ Rekli so mi: »Ti, ki so ostali ali so preostali iz ujetništva, ondi v pokrajini, so v veliki stiski in sramoti. Jeruzalemsko obzidje je v razvalinah in njegova vrata požgana z ognjem.«

Nehemijeva molitev

⁴ Ko sem slišal te besede, sem se usedel, jokal in žaloval dneve in dneve; postil sem se in molil pred nebeškim Bogom. ⁵ Rekel sem:»O Gospod, nebeški Bog, veliki in strašni Bog, ki ohranja zavezo in naklonjenost njim, ki ga ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi. ⁶ Naj bo tvoje uho čuječe in tvoje oči naj bodo odprte, da prisluhneš prošnji svojega služabnika. Noč in dan zdaj opravljam molitve pred teboj za Izraelove sinove, tvoje služabnike. Priznavam grehe Izraelovih sinov, grehe, s katerimi smo grešili zoper tebe. Tudi jaz in hiša mojega očeta smo grešili. ⁷ Popolnoma smo se ti izneverili in nismo izpolnjevali zapovedi, zakonov in odlokov, ki si jih določil po svojem služabniku Mojzesu. ⁸ Spomni se zdaj besede, ki si jo zapovedal Mojzesu, svojemu služabniku, ko si rekel: ›Če se pregrešite, vas razkropim med ljudstva. ⁹ Če pa se vrnete nazaj k meni in boste spet izpolnjevali moje zapovedi ter se po njih ravnali, vas, čeprav razkropljene do skrajnih meja neba, od ondod zberem in pripeljem nazaj, na kraj, ki sem ga izvolil, da tam prebiva moje ime.‹ ¹⁰ Ti so tvoji služabniki in tvoje ljudstvo, ki si jih rešil s svojo silno močjo in s svojo krepko roko.

Nehemija si ogleda mestno obzidje

¹¹ Oh, moj Gospod, prosim, naj vendar tvoje uho prisluhne prošnji tvojega služabnika in molitvi tvojih služabnikov, ki se hočejo bati tvojega imena. Bodi danes, prosim, naklonjen svojemu služabniku in mu izkaži usmiljenje pred tem možem!«Bil sem tedaj točaj pri kralju.

Nehemijevo delo za obnovo Jeruzalema

Nehemija obvestijo o usodi Jeruzalema

Nehemiju dovolijo, da gre v Jeruzalem

¹ V mesecu nisánu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa, je bilo vino pred njim. Vzel sem vino in ga ponudil kralju. Pred njim nisem bil nikoli videti slabe volje. ² Tedaj mi je kralj rekel: »Čemú ta žalostni obraz? Nisi morda bolan? Če ne, kaj te stiska v srcu?« In silno sem se zbal. ³ Nato sem rekel kralju: »Živel kralj na veke! Kako naj ne bi bil žalosten moj obraz, ko pa je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata požgana z ognjem.«

Nehemijeva molitev

⁴ Kralj mi je rekel: »Ali si česa želiš?« V molitvi sem se obrnil k nebeškemu Bogu ⁵ in rekel kralju: »Če je kralju prav in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto, kjer so grobovi mojih očetov, da ga spet pozidam.« ⁶ Kralj, ob katerem je sedela njegova žena, mi je še rekel: »Kako dolgo bo trajalo tvoje potovanje in kdaj se spet vrneš?« Kralju se je zdelo prav, da me pošlje in da mu naznanim čas. ⁷ Tudi sem rekel kralju: »Če je kralju prav, naj mi izdajo pisma za namestnike onkraj reke, da me pustijo na drugo stran in da pridem v Judejo. ⁸ In pismo za Asáfa, paznika kraljevega gozda, ki naj mi dá lesa, da popravim vrata trdnjave, ki je ob hiši, potem za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem.« Kralj mi je dal vsega, kajti nad menoj je bila dobrotljiva roka mojega Boga. ⁹ Tako sem prišel k namestnikom onkraj reke in jim izročil kraljeva pisma. Z menoj je kralj poslal tudi vojaške kneze in konjenike. ¹⁰ Ko sta to slišala Horónec Sanbalát in služabnik Amónec Tobija, jima je bilo silno nevšečno, kajti prišel je človek, ki bo odslej skrbel za dobro Izraelovih sinov.

Nehemija si ogleda mestno obzidje

¹¹ Prišel sem v Jeruzalem in bil tam tri dni. ¹² Potem sem ponoči vstal in nekaj mož z menoj. Nikomur nisem pripovedoval, kaj mi je Bog položil na srce in kaj naj storim za Jeruzalem. Razen živinčeta, na katerem sem jahal, tudi živali nisem nobene vzel s seboj. ¹³ Tako sem odšel ponoči skozi Dolinska vrata k Zmajevemu studencu in do Gnojnih vrat. Ogledoval sem si jeruzalemsko obzidje, ki je bilo v razvalinah in njegova vrata požgana z ognjem. ¹⁴ Potem sem šel dalje k Studenčnim vratom in h kraljevemu ribniku. Tam ni bilo mesta, kjer bi ga mogel prebroditi z živaljo. ¹⁵ Zato sem se ponoči povzpel po dolini navzgor in si ogledoval obzidje. Vrnil sem se in prišel domov skozi Dolinska vrata. ¹⁶ Oblastniki pa niso vedeli, kam sem šel in kaj sem delal. Tudi nisem do takrat še nič povedal ne Judom ne duhovnikom ne plemičem ne oblastnikom ali komu drugemu, kar jih je bilo zadolženih za delo. ¹⁷ Zdaj pa sem jim rekel: »Vidite, v kakšni nadlogi smo se znašli. Jeruzalem je v razvalinah, njegova vrata so požgana z ognjem. Pridite, pozidajmo jeruzalemsko obzidje, da nam ne bo več v sramoto.« ¹⁸ Potem sem jim še povedal, kako dobrotljiva je bila nad menoj roka mojega Boga, in tudi, kaj mi je kralj rekel. Tedaj so rekli: »Vstanimo in zidajmo!« In okrepili so svoje roke za dobro. ¹⁹ Ko so to slišali Horónec Sanbalát, hlapec Amónec Tobija ter Arabec Gešem, so nas zasramovali in se nam rogali. Rekli so: »Kaj je to, kar delate? Ali se hočete upreti kralju?« ²⁰ Jaz pa sem jih zavrnil in jim rekel: »Nebeški Bog nam bo naklonil uspeh in mi, njegovi služabniki, hočemo vstati in zidati. Vi pa ne boste imeli ne deleža ne pravičnosti in ne spomina v Jeruzalemu.«