1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52
53
54
55
56
57
58
59
60
61
62
63
64
65
66
Bog pokliče Izaija za preroka
1 V letu, ko je umrl kralj Uzíja, sem videl Gospoda, ki je sedël visoko na vzvišenem prestolu in njegova vlečka je napolnjevala svetišče. 2 Nad njim so stali serafi in vsak je imel po šest peruti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema si je zakrival noge in z dvema je letel. 3 Drug drugemu so vzklikali in govorili:»Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami,
vsa zemlja je polna njegovega veličastva!« 4 Podboji vrat so se stresali od glasu vzklikajočih in svetišče je bilo polno dima. 5 Tedaj sem rekel: »Gorje mi, izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami!« 6 Tedaj je priletel k meni eden izmed serafov in v svoji roki držal žerjavico, ki jo je bil s kleščami vzel z oltarja. 7 Dotaknil se je mojih ustnic in rekel: »Glej, tole se je dotaknilo tvojih ustnic, tvoja krivda je izbrisana, tvoj greh je odpuščen.« 8 Nato sem slišal glas Gospoda: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji mene!« 9 Rekel je: »Pojdi in reci temu ljudstvu:
Poslušajte, poslušajte, a ne razumevajte,
glejte, glejte, a ne spoznavajte!
10 Otôpi srce temu ljudstvu,
otéži mu ušesa,
zatisni mu oči:
da ne bo videlo s svojimi očmi,
ne slišalo s svojimi ušesi,
da njegovo srce ne bo razumelo,
da se ne bo spreobrnilo in ne bo ozdravelo!«
11 Rekel sem: »Doklej, Gospod?« Rekel je:
»Dokler ne bodo mesta opustošena
in brez prebivalcev,
hiše brez ljudi
in dežela opustošena puščava,
12 dokler Gospod ne požene ljudi v daljavo
in ne bo v deželi velika zapuščenost.
13 Med njimi pa je desetina,
ki se bo spreobrnila in bo izvzeta;
kakor od terebinte in od hrasta,
ko ju podró,
ostane korenina,
bo njena korenina sveto seme.«
Slovenski standardni prevod, © 1996, 2023 Svetopisemska družba Slovenije