← Prejšnje Apostolska dela 22 Naslednje →

Pavel pripoveduje, kako se je spreobrnil

(Apd 9,1–19; 26,12–18)

6 »Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. 7 Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ›Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?‹ 8 Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ In rekel mi je: ›Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‹ 9 Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano. 10 Vprašal sem: ›Kaj naj naredim, Gospod?‹ Gospod pa mi je vělel: ›Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!‹ 11 Zaradi blišča te svetlobe nisem nič videl, zato so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask. * 12 V Damasku je živel neki Hananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje. 13 Prišel je k meni, se ustavil pred mano in rekel: ›Brat Savel, spreglej!‹ In tisti trenutek sem ga zagledal. 14 Nato je rekel: ›Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust, 15 da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kaj si videl in slišal. 16 In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!‹