4 Mojzes 35 35 od 36 poglavij

Levitska mesta

Dodatne določbe o dedovanju hčera

¹ Gospod je govoril Mojzesu na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi in rekel: ² »Zapovej Izraelovim sinovom, naj od svoje dedne posesti dajo levitom mesta za prebivanje; tudi pašnike okoli teh mest dajte levitom! ³ Mesta naj imajo za prebivanje, pašniki pa naj jim bodo za živino, za imetje in vse njihove živali. ⁴ Pašniki pri mestih, ki jih boste dali levitom, naj segajo od mestnega obzidja tisoč komolcev naokrog. ⁵ Odmerite zunaj mesta dva tisoč komolcev na vzhodni strani, dva tisoč komolcev na južni strani, dva tisoč komolcev na zahodni strani, dva tisoč komolcev na severni strani, tako da bo mesto v sredini! To naj bodo njihovi pašniki pri mestih. ⁶ Od mest, ki jih dajte levitom, naj bo šest zavetnih mest, ki jih dajte, da lahko tja pribeži ubijalec; poleg teh pa jim dajte še dvainštirideset mest! ⁷ Vseh mest, ki jih dajte levitom, naj bo oseminštirideset, vsako s svojimi pašniki. ⁸ Mest pa, ki jih dajte od dediščine Izraelovih sinov, vzemite več od tistih, ki imajo veliko, in manj od tistih, ki imajo malo! Vsak naj da levitom od svojih mest primerno velikosti dediščine, ki jo je dobil.«

Zavetna mesta

(5 Mz 19,1–13; Joz 20,1–9)

⁹ Gospod je govoril Mojzesu in rekel:

Sklep

¹³ In od mest, ki jih dajte, naj bo šest mest za zavetje: ¹⁴ tri mesta dajte onstran Jordana in tri v kánaanski deželi; naj bodo zavetna mesta. ¹⁵ Teh šest mest naj bo zavetje za Izraelove sinove, za tujca in za začasnega prebivalca med njimi, da lahko tja pribeži, kdor je koga ubil, ne da bi to hotel. ¹⁶ Če pa ga udari z železnim orodjem, tako da umre, je morilec; morilca je treba usmrtiti. ¹⁷ Če ga udari s kamnom v roki, s takim, ki lahko povzroči smrt, tako da umre, je morilec; morilca je treba usmrtiti. ¹⁸ Ali če ga udari z lesenim orodjem v roki, s takim, ki lahko povzroči smrt, tako da umre, je morilec; morilca je treba usmrtiti. ¹⁹ Krvni maščevalec naj usmrti morilca; ko ga sreča, naj ga usmrti. ²⁰ Če ga v mržnji sune ali nalašč kaj vrže vanj, tako da umre, ²¹ ali če ga iz sovraštva z roko udari, tako da umre, je treba ubijalca usmrtiti, ker je morilec. Krvni maščevalec naj morilca usmrti, ko ga sreča. ²² Če pa ga sune po naključju, ne iz sovraštva, ali vrže nanj katero koli stvar brez hudega namena, ²³ ali če zažene vanj, ne da bi ga videl, kakršen koli kamen, tak, ki lahko povzroči smrt, tako da umre, pa mu ni bil sovražen in mu ni hotel prizadeti nič hudega, ²⁴ naj skupnost razsodi med ubijalcem in krvnim maščevalcem po tehle odlokih: ²⁵ Skupnost naj ubijalca reši iz rok krvnega maščevalca in skupnost naj ga pošlje nazaj v zavetno mesto, v katero je pribežal; v njem naj ostane do smrti vélikega duhovnika, ki je bil maziljen s svetim oljem. ²⁶ Toda če si ubijalec drzne oditi z ozemlja zavetnega mesta, v katero je pribežal, ²⁷ in ga krvni maščevalec zasači zunaj ozemlja njegovega zavetnega mesta in ga ubije, ni kriv krvi. ²⁸ Kajti v svojem zavetnem mestu mora ostati do smrti vélikega duhovnika; po smrti vélikega duhovnika pa se sme ubijalec vrniti v kraj svoje posesti. ²⁹ To naj vam bo iz roda v rod zakon in pravo po vseh vaših bivališčih. ³⁰ Kadar kdor koli ubije človeka, naj morilca ubijejo po izjavi prič; izjava ene same priče ne zadostuje, da bi lahko koga obsodili na smrt. ³¹ Ne smete jemati odkupnine za življenje morilca, ki zasluži smrt, temveč naj bo usmrčen. ³² Tudi za takega, ki je pribežal v svoje zavetno mesto, ne smete jemati odkupnine, da bi se vrnil in se naselil v deželi pred duhovnikovo smrtjo. ³³ In ne skrunite dežele, v kateri ste; kri namreč skruni deželo in dežela ne more drugače doseči sprave za kri, ki je bila prelita v njej, kakor s krvjo tistega, ki jo je prelil. ³⁴ Ne onečiščujte torej dežele, v kateri prebivate, sredi katere prebivam tudi jaz; kajti jaz, Gospod, prebivam sredi Izraelovih sinov.‹«

Levitska mesta

Dodatne določbe o dedovanju hčera

¹ Pristopili so poglavarji očetnih hiš rodbine sinov Gileáda, sinú Mahírja, sinú Manáseja iz rodbin Jožefovih sinov, in so govorili pred Mojzesom in pred knezi, poglavarji očetnih hiš Izraelovih sinov. ² Rekli so: »Našemu gospodu je Gospod zapovedal, naj da deželo po žrebu v dediščino Izraelovim sinovom. Tudi je bilo našemu gospodu zapovedano od Gospoda, naj da dediščino našega brata Celofháda njegovim hčeram. ³ Če pa se omožijo s katerim izmed sinov iz rodov Izraelovih sinov, bo njihova dediščina odvzeta dediščini naših očetov in dana dediščini rodu, v katerega se omožijo; ločena bo od izžrebanega deleža naše dediščine. ⁴ In ko bodo Izraelovi sinovi imeli jubilej, bo njihova dediščina dana dediščini rodu, v katerega se bodo omožile; in njihova dediščina bo odvzeta dediščini rodu naših očetov.« ⁵ Tedaj je Mojzes po Gospodovem ukazu zapovedal Izraelovim sinovom in rekel: »Prav je govoril rod Jožefovih sinov. ⁶ Tole zapoveduje Gospod glede Celofhádovih hčera: ›Naj se omožijo s tistimi, ki so jim všeč; toda samo v kako rodbino iz rodu svojega očeta se smejo omožiti. ⁷ Dediščina Izraelovih sinov naj ne prehaja iz roda v drug rod, temveč vsak izmed Izraelovih sinov naj se drži dediščine rodu svojih očetov. ⁸ Vsaka hči, ki podeduje dediščino v katerem od rodov Izraelovih sinov, naj se omoži s kom iz rodbine rodu svojega očeta. Tako bo vsak izmed Izraelovih sinov obdržal dediščino svojih očetov.

Zavetna mesta

(5 Mz 19,1–13; Joz 20,1–9)

⁹ Dediščina torej ne sme prehajati iz roda v drug rod, temveč naj se vsak rod Izraelovih sinov drži svoje dediščine.‹«

Sklep

¹³ To so zapovedi in odloki, ki jih je Gospod po Mojzesu dal Izraelovim sinovom na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi.