8 Ko je kralj to slišal, je bil osupel in pretresen. Zgrudil se je na ležišče in od žalosti zbolel, ker se stvari niso iztekle tako, kakor si je želel.9 Tam je ležal več dni, kajti zmeraj znova se je grudila nadenj velika žalost. Pričakoval je, da bo umrl.10 Tedaj je sklical vse svoje prijatelje in jim rekel: »Sen se je odtegnil mojim očem in srce mi je upadlo od skrbi.11 Rekel sem si: v kakšno bridkost sem se pogreznil in kako divje je vodovje, v katerem sem zdaj! In vendar sem bil med svojim vladanjem srečen in priljubljen.12 Zdaj pa se spominjam vsega hudega, ki sem ga storil v Jeruzalemu. Odnesel sem vse srebrne in zlate predmete, ki so bili tam, in brez razloga ukazal pokončati prebivalce Judeje.13 Spoznal sem, da je ta nesreča prišla nadme zaradi tega. In glej, zdaj umiram v veliki žalosti sredi tuje dežele.«14 Poklical je Filipa, enega svojih prijateljev, in ga postavil nad vse svoje kraljestvo.15 Izročil mu je svoj diadem, obleko in pečatni prstan ter mu naročil, naj skrbi za njegovega sina Antíoha in ga vzgoji za kralja.16 Tam je kralj Antíoh tudi umrl v letu 149. *17 Ko je Lizija izvedel za njegovo smrt, je postavil za kralja njegovega sina Antíoha, ki ga je vzgajal kot otroka, in mu dal ime Evpátor.