Drugi spev
Bog je za Jeruzalem sovražnik
1 Kako je Gospod v svoji jezihčer sionsko pokril z oblaki!
Z neba je vrgel na zemljo
Izraelovo slavo.
Ni se spomnil podnožja svojih nog
na dan svoje jeze.
2 Gospod je brez usmiljenja uničil
vse Jakobove pašnike;
v svojem besu je porušil
utrdbe hčere judovske;
na tla je vrgel, onečastil je
kraljestvo in njegove vladarje.
3 V izbruhu jeze je zdrobil
vso Izraelovo moč.
Svojo desnico je potegnil nazaj
pred sovražnikom.
Gorel je v Jakobu kakor žareč ogenj,
ki požira naokrog.
4 Napel je svoj lok kakor sovražnik,
nastavil je svojo desnico;
kakor nasprotnik je pomoril
vse, ki so bili naslada za oči.
V šotoru hčere sionske
je izlil svojo srditost kakor ogenj.
5 Gospod je postal kakor sovražnik,
uničil je Izraela;
uničil je vse njegove palače,
uničil je njegove trdnjave.
Namnožil je v hčeri judovski
tarnanje in ječanje.
6 Opustošil je svoje zavetišče kakor vrt,
uničil je svoj prostor za praznični shod.
Gospod je na Sionu izročil pozabi
praznični shod in soboto;
v togoti svoje jeze je zavrgel
kralja in duhovnika.
7 Gospod je zavrgel svoj oltar,
zapustil je svoje svetišče;
v sovražnikove roke je izročil
zidove njegovih palač.
V Gospodovi hiši so dvignili glas
kakor na dan prazničnega shoda.
8 Gospod je sklenil, da uniči
obzidje hčere sionske.
Napel je merilno vrvico,
svoje roke ni odtegnil uničevanju.
V žalost je zavil okop in obzidje,
skupaj veneta.
9 Njena vrata so se pogreznila v zemljo,
polomil in razbil je njene zapahe.
Njen kralj in njeni knezi so med narodi,
ni več postave.
Tudi njeni preroki ne najdejo
videnja, ki je od Gospoda.
10 Na tleh sedijo, molčijo
starešine hčere sionske;
pepel so posuli na svoje glave,
nadeli so si raševino.
Do tal so povesile glavo
mladenke jeruzalemske.
11 Moje oči hirajo v solzah,
moje drobovje vre;
jetra so se mi razsula na tla
zaradi poloma hčere mojega ljudstva,
ko omedlevajo otroci in dojenčki
po mestnih ulicah.
12 Svojim materam pravijo:
»Kje sta žito in vino?«
ko omedlevajo kakor smrtno ranjeni
po mestnih ulicah;
ko se njihova duša izliva
v naročje njihovih mater.
13 Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo,
hči jeruzalemska?
Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim,
devica, hči sionska?
Zakaj velik kakor morje je tvoj polom;
kdo bi te mogel ozdraviti?
14 Kar so tvoji preroki videvali zate,
so bile puhlice in neokusnosti;
niso razkrivali tvoje krivde,
da bi obrnili tvojo usodo.
Zate so videvali izreke,
puhlice in zapeljive reči.
15 Zoper tebe ploskajo z rokami
vsi, ki gredo mimo po poti.
Sikajo in zmajujejo s svojimi glavami
nad hčerjo jeruzalemsko:
»Je to mesto, ki so ga imenovali
popolnost lepote, veselje vse zemlje?«
16 Zoper tebe odpirajo svoja usta
vsi tvoji sovražniki.
Sikajo in škripljejo z zobmi,
govorijo: »Pogoltnili smo!
Končno, to je dan, ki smo nanj čakali!
Našli smo, videli smo!«
17 Gospod je storil, kar je bil zasnoval,
izpolnil je svojo besedo,
ki jo je bil že zdavnaj zapovedal;
rušil je in se ni usmilil.
Razveselil je sovražnika nad teboj,
povzdignil je moč svojih nasprotnikov.
* 18 Njihovo srce vpije h Gospodu.
Obzidje hčere sionske,
toči solze v potokih
podnevi in ponoči!
Ne daj si pokoja,
naj ne počiva hči tvojega očesa!
19 Vstani, vpij ponoči,
ob začetku straž.
Izlij svoje srce kakor vodo
pred Gospodovo obličje.
Dvigni k njemu svoje roke
za duše svojih otrok,
ki omedlevajo od lakote
na začetku vseh ulic.
20 Glej, Gospod, ozri se!
S kom si tako ravnal?
Mar morajo žene jesti svoj plod,
otroke, ki so jih ljubkovale?
Mar morata biti v Gospodovem templju umorjena
duhovnik in prerok?
21 Na tleh ležita po ulicah
deček in starec;
moje mladenke in moji mladeniči
so padli pod mečem.
Ti si jih pomoril na dan svoje jeze,
klal si, nisi se usmilil.
22 Kakor na dan prazničnega shoda si poklical
moje grozote vse naokrog.
Na dan jeze Gospodove
nihče ni ušel in preživel.
Tiste, ki sem jih ljubkovala in vzredila,
je pokončal moj sovražnik.
Slovenski standardni prevod, © 1996, 2023 Svetopisemska družba Slovenije