Jeremijevo pismo 1

Naslov

Svarilo pred čaščenjem babilonskih malikov

¹ Zaradi grehov, ki ste jih storili pred Bogom, vas bo Nebukadnezar, kralj Babiloncev, odvedel kot jetnike v Babilon. ^* ² Ko pa boste prišli v Babilon, boste tam ostali več let, dolgo časa, vse do sedmega rodu, nato pa vas bom od tam izpeljal v miru. ³ Zdaj pa boste v Babilonu videli bogove iz srebra, zlata in lesa, ki jih nosijo na ramenih in ki v ljudeh vzbujajo strah. ⁴ Varujte se torej: ne postanite podobni tujcem in naj vas ne prevzame strah pred temi bogovi. ^* ⁵ Ko boste videli, kako se množica klanja pred njimi in za njimi, v svojem srcu recite: »Gospod, tebi se moramo klanjati.« ⁶ Kajti moj angel je z vami in bedi nad vašimi življenji.

Ničnost malikov

⁷ Njihov jezik je namreč izrezljal obrtnik. Pozlačeni so in posrebreni, lažni so in ne morejo govoriti. ⁸ Kakor za dekle, ki ljubi nakit, jemljejo zlato in iz njega delajo krone za glave svojih bogov. ⁹ Včasih pa duhovniki skrivaj jemljejo zlato in srebro svojim bogovom in ga porabijo zase ali od njega celo dajejo vlačugam na strehi. ^* ¹⁰ Bogove iz srebra, zlata in lesa lepotičijo z oblačili kakor ljudi, pa vendar ti niso obvarovani pred rjo in molji. ^* ¹¹ Ko so ogrnjeni v škrlatna oblačila, brišejo njihova obličja zaradi prahu, ki se nabira v svetišču in ga je na njih veliko. ¹² Marsikateri ima celo žezlo kakor sodnik v deželi, vendar ne more usmrtiti nikogar, ki se je pregrešil proti njemu. ^* ¹³ V desni roki ima bodalo ali sekiro, vendar se ne more rešiti pred vojno in razbojniki. ¹⁴ Iz tega lahko spoznamo, da niso bogovi, torej se jih ne bojte! ¹⁵ Kakor postane neuporabna človekova posoda, ki se razbije, so takšni tudi njihovi bogovi, ki stojijo v njihovih svetiščih. ¹⁶ Njihove oči so polne prahu, ki ga dvigajo noge vstopajočih. ¹⁷ In kakor so vrata vsenaokrog zaprta za tistega, ki se je pregrešil proti kralju, saj ga bodo odvedli v smrt, tako duhovniki zavarujejo svetišča bogov z vrati, ključavnicami in zapahi, da jih ne oropajo razbojniki. ^* ¹⁸ Prižigajo jim luči, in sicer več kot sebi, vendar bogovi ne morejo videti nobene od njih. ¹⁹ Dogaja se jim kot tramovju v svetišču. Pravijo, da se njihova srca razkrojijo: golazen, ki prileze iz zemlje, namreč pogloda njih in njihova oblačila – in oni je ne opazijo. ²⁰ Njihovi obrazi so počrneli od dima v svetišču. ²¹ Na njihova telesa in glave sedajo netopirji, lastovke, druge ptice in celo mačke. ^* ²² Iz tega spoznajte, da to niso bogovi, torej se jih ne bojte! ²³ Če z zlata, s katerim so za okras prevlečeni, nihče ne obriše rje, se ne svetijo, in celo takrat, ko so jih ulivali, oni tega niso zaznavali. ^* ^* ²⁴ Za visoko ceno so jih kupili, a v njih ni življenjskega diha. ^* ²⁵ Ker so brez nog, jih drugi nosijo na ramah, oni pa ljudem kažejo svojo nečast. Sicer pa je sram tudi tiste, ki jim strežejo, kajti če ti bogovi padejo na tla, se sami ne morejo pobrati, ^* ²⁶ če jih kdo postavi pokonci, se sami ne morejo gibati, in če jih kdo nagne, se ne morejo zravnati. Prednje polagajo darove kakor pred mrliče. ²⁷ Duhovniki pa njihove darove zlorabljajo, tako da jih prodajajo. Iz njih si delajo zaloge tudi žene duhovnikov, revežem in nemočnim pa ne dajo ničesar. Celo žene, ki imajo mesečni tok, in tiste, ki so pravkar rodile, se dotikajo njihovih darov. ²⁸ Ker ste torej iz tega spoznali, da niso bogovi, se jih ne bojte! ²⁹ Zakaj se sploh lahko imenujejo bogovi? Saj celo ženske prinašajo bogovom darove iz srebra, zlata in lesa. ³⁰ V njihovih svetiščih duhovniki vozijo vozove v raztrganih oblačilih, z obrito glavo in brado, brez pokrivala na glavi, ^* ³¹ in pred svojimi bogovi tulijo ter vpijejo, kakor nekateri počnejo pri pojedini za mrtve. ³² Duhovniki jemljejo od njihovih oblačil in z njimi oblačijo svoje žene in otroke. ³³ Tudi če jim kdo stori kaj hudega ali dobrega, mu ne morejo povrniti. Ne morejo postaviti ali odstaviti kralja. ³⁴ Prav tako ne morejo dati bogastva ali denarja. Če jim kdo naredi zaobljubo, pa se je ne drži, ne zahtevajo, naj jo izpolni. ³⁵ Nikakor ne morejo koga osvoboditi smrti, niti šibkega rešiti pred močnim. ³⁶ Ne morejo povrniti vida slepemu, niti rešiti tistega, ki je v stiski. ³⁷ Vdove se ne morejo usmiliti in siroti ne morejo storiti nič dobrega. ³⁸ Te lesene, pozlačene in posrebrene stvari so podobne gorskemu kamenju in tisti, ki jim služijo, bodo osramočeni. ³⁹ Kako naj bi torej bilo treba misliti ali trditi, da so to bogovi? ⁴⁰ Celo Kaldejci sami jih sramotijo. Kadar vidijo nemega, ki ne more govoriti, ga privedejo k Belu in prosijo zanj, da bi lahko spregovoril, kakor da bi Bel lahko zaznaval. ^* ⁴¹ A tudi sami nimajo toliko uvida, da bi zapustili te bogove: so pač brez občutka. ⁴² S trakovi ovite ženske sedijo ob potih in zažigajo luščine kakor kadilo. ⁴³ Ko pa katero od njih vzame kdo izmed mimoidočih in spi z njo, ta zasramuje svojo sosedo, češ da ni tako cenjena kakor ona in da njen trak še ni strgan. ⁴⁴ Vse, kar se dogaja pri njih, je laž. Kako je torej mogoče misliti ali trditi, da so to bogovi? ^* ⁴⁵ Obrtniki in zlatarji so jih naredili in nič drugega ne postanejo kot to, kar so po volji umetnikov. ⁴⁶ Njihovi izdelovalci sami ne živijo dolgo. Kako naj bodo njihovi izdelki bogovi? ⁴⁷ Svojim potomcem zapuščajo samo laži in sramoto. ⁴⁸ Kadar pride nadnje vojna ali kakšno drugo zlo, se duhovniki posvetujejo, kam bi se z njimi vred skrili. ⁴⁹ Kako bi torej ne bilo mogoče opaziti, da to niso bogovi, saj niti sebe ne morejo rešiti pred vojno in pred drugim zlom? ⁵⁰ So pač samo lesene, pozlačene in posrebrene stvari. Končno se bo spoznalo, da so lažni. Vsem narodom in kraljem bo jasno, da to niso bogovi, temveč dela človeških rok, in da v njih ni nobenega Božjega dela. ^* ⁵¹ Kdo potemtakem ne bo nujno spoznal, da to niso bogovi? ⁵² Ne morejo namreč postaviti kralja v deželi, ne ljudem dati dežja. ⁵³ Ne morejo presojati v svojih sporih, ne reševati tistega, ki trpi krivico, saj so sami brez moči, kakor vrane med nebom in zemljo. ⁵⁴ Če ogenj zajame svetišče teh lesenih, pozlačenih in posrebrenih bogov, njihovi duhovniki zbežijo in se rešijo, sami pa znotraj zgorijo kakor bruna. ⁵⁵ Tudi kralju in sovražnikom se nikakor ne morejo upreti. ⁵⁶ Kako bi kdo še mogel verovati ali misliti, da so to bogovi? ⁵⁷ Ti leseni, pozlačeni in posrebreni bogovi se ne morejo na noben način rešiti niti pred tatovi in razbojniki. Močni kradejo z njih zlato, srebro in oblačila, v katera so odeti, in s tem odidejo, ne da bi si bogovi mogli kaj pomagati. ^* ⁵⁸ Zato je bolje biti kralj, ki kaže svoj pogum, ali v hiši koristna posoda, ki jo lastnik uporablja, kot lažni bogovi. Boljša od lažnih bogov so tudi vrata v hiši, ki varujejo to, kar je v njej. Boljši od lažnih bogov je lesen steber v kraljevi palači. ^* ⁵⁹ Sonce, luna in zvezde, ki svetijo in so odposlani, da bi koristili, so namreč pokorni. ⁶⁰ Prav tako je tudi blisk dobro viden, ko posveti, in enako veter, ko piha v vsaki deželi. ⁶¹ In ko Bog zapove oblakom, naj potujejo po vsej zemlji, izpolnjujejo ukaz. Tudi ogenj, ki je poslan od zgoraj, da požge gore in gozdove, stori, kar mu je ukazano. ⁶² Ti bogovi pa niso narejeni podobno kateri koli od teh prvin, niti po izgledu niti po moči. ^* ^* ⁶³ Zato ni treba misliti, da so to bogovi, niti jih ni treba tako imenovati: ne morejo niti soditi niti človeku dobro storiti. ⁶⁴ Ker ste torej spoznali, da to niso bogovi, se jih ne bojte! ⁶⁵ Kraljev ne morejo prekleti, niti blagosloviti. ⁶⁶ Narodom ne morejo pokazati znamenj na nebu. Ne morejo sijati kakor sonce, niti svetiti kakor luna. ⁶⁷ Živali so boljše od njih, ker lahko bežijo na varno in sebi pomagajo. ⁶⁸ Nikakor torej ni videti, da bi to bili bogovi, zato se jih ne bojte! ⁶⁹ Njihovi leseni, pozlačeni in posrebreni bogovi so kakor strašilo na bučni njivi: takšno, ki ničesar ne obvaruje. ⁷⁰ Tako so podobni tudi trnovemu grmovju na vrtu: takšnemu, na katerega priletavajo vse vrste ptic. Prav tako so njihovi leseni, pozlačeni in posrebreni bogovi podobni mrliču, vrženemu v temo. ⁷¹ Tudi po škrlatu in platnu, ki na njih trohni, lahko spoznate, da niso bogovi. Končno bodo strohneli in bodo sramota v deželi. ^* ⁷² Boljši je potemtakem pravičen človek, ki nima malikov, kajti obvarovan bo sramote.