1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52
53
54
55
56
57
58
59
60
61
62
63
64
65
66
Sanheríb grozi Jeruzalemu
(2 Kr 18,13–37; 2 Krn 32,1–19)
1 V štirinajstem letu kralja Ezekíja je asirski kralj Sanheríb šel nad vsa utrjena Judova mesta in jih osvojil. 2 Asirski kralj je poslal iz Lahíša h kralju Ezekíju v Jeruzalem Rabšakéja z močno vojsko. Ta se je ustavil pri vodovodu h gornjemu zbiralniku, ob cesti k Belivčevemu zemljišču. * 3 Tedaj so prišli k njim dvorni oskrbnik, Hilkijájev sin Eljakím, pisar Šebná in letopisec, Asáfov sin Joáh. 4 Rabšaké jim je rekel: »Povejte Ezekíju: Tako govori veliki kralj, asirski kralj: Kakšna je opora, na katero se zanašaš? 5 Praviš, da je govorjenje ustnic že izkušenost in moč za vojskovanje? Na koga se vendar zanašaš, da si se mi uprl? * 6 Zdaj, glej, se zanašaš na ta nalomljeni trstovec, na Egipt, ki se vsakemu, ki se opre nanj, zadere v dlan in jo predre. Tak je faraon, egiptovski kralj, za vse, ki se zanašajo nanj. 7 Če pa mi porečete: ›V Gospoda, svojega Boga, zaupamo‹ – mar ni to on, čigar višine in oltarje je Ezekíja odpravil ter Judu in Jeruzalemu rekel: ›Pred tem oltarjem molite?‹ 8 Zdaj torej sprejmi izziv mojega gospodarja, asirskega kralja: dam ti dva tisoč konj, če premoreš jezdece, da jih posadiš nanje! 9 Kako boš odbil enega samega, čeprav najnižjega častnika mojega gospodarja, ko se glede konj in konjenikov zanašaš na Egipt? 10 In naposled, ali sem brez Gospodove volje prišel nad ta kraj, da ga pokončam? Gospod mi je rekel: ›Pojdi nad to deželo in jo opustoši!‹« 11 Tedaj so Hilkijájev sin Eljakím, Šebná in Joáh prosili Rabšakéja: »Govôri s svojimi hlapci po aramejsko! Saj razumemo. Ne govôri z nami po judovsko, ker to sliši ljudstvo, ki je na obzidju!« 12 Rabšaké jim je rekel: »Me je mar moj gospodar poslal, da govorim te besede le tvojemu gospodarju in tebi, in ne tudi možem, ki sedijo na obzidju in bodo morali skupaj z vami jesti svoje blato in piti svoj seč?« 13 Tedaj se je Rabšaké ustopil in po judovsko zaklical na ves glas: »Poslušajte besedo velikega kralja, asirskega kralja! 14 Tako govori kralj: Naj vas Ezekíja ne zavaja, kajti ne bo vas mogel rešiti. 15 Naj vam Ezekíja ne vliva zaupanja v Gospoda in ne pravi: Gospod nas bo gotovo rešil in to mesto ne bo dano v roke asirskemu kralju. 16 Ne poslušajte Ezekíja! Kajti tako govori asirski kralj: Sklenite prijateljstvo z mano in prestopite k meni, pa bo vsak lahko jedel sadove svoje trte in smokve in pil vodo iz svoje kapnice, 17 dokler ne pridem in vas ne vzamem v deželo, podobno vaši, v deželo žita in vina, deželo kruha in vinogradov. 18 Naj vas Ezekíja ne zapeljuje, ko pravi: ›Gospod nas bo rešil!‹ Mar so bogovi narodov mogli rešiti svojo deželo iz rok asirskega kralja? 19 Kje so bogovi Hamáta in Arpáda? Kje bogovi Sefarvájima? So morda rešili Samarijo iz mojih rok? 20 Kateri izmed bogov teh dežel je rešil svojo deželo iz mojih rok? Pa naj bi Gospod rešil Jeruzalem iz mojih rok?« 21 Molčali so in mu niso odgovorili niti besede, kajti kraljev ukaz je pravil: »Ne odgovarjajte mu!« 22 Nato so dvorni oskrbnik, Hilkijájev sin Eljakím, pisar Šebná in letopisec, Asáfov sin Joáh, prišli s pretrganimi oblačili k Ezekíju in mu naznanili Rabšakéjeve besede.© 1996, 2023 Svetopisemska družba Slovenije (Société Biblique de la Slovénie)