1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15

Juda Makabejec sproži vstajo

(1 Mkb 3,1–26)

1 Juda, imenovan tudi Makabejec, in njegovi privrženci pa so skrivoma prihajali v vasi, klicali k sebi rojake in si pridruževali tiste, ki so vztrajali v judovstvu. Tako so zbrali do šest tisoč ljudi. 2 Prosili so Gospoda, naj se ozre na ljudstvo, ki ga vsi teptajo, naj se usmili templja, ki so ga brezbožniki oskrunili, 3 naj bo usmiljen do mesta, ki so ga uničevali in je skoraj zravnano z zemljo, naj prisluhne krvi, ki vpije k njemu, 4 naj se spomni protipostavnega pokola nedolžnih otrok in kletev proti svojemu imenu in naj pokaže, da sovraži zlo. 5 Komaj je Makabejec stopil na čelo bojne skupine, je postal za pogane nepremagljiv, kajti Božja jeza se je spremenila v usmiljenje. 6 Na lepem je vdiral v mesta in vasi in jih požigal, zasedal primerne položaje in večkrat pognal v beg nemalo sovražnikov. 7 Za pomočnico pri takšnih napadih si je najrajši izbiral noč. In glas o njegovem junaštvu je odmeval vsepovsod. 8 Ko je Filip uvidel, da ta mož po malem pridobiva moč in da dosega čedalje pogostejše uspehe, je pisal Ptolemeju, vojaškemu poveljniku Kojlosirije in Fenikije, naj priskoči na pomoč kraljevi stvari. 9 Ta je takoj izbral Pátroklovega sina Nikánorja, enega izmed prvih kraljevih prijateljev, in ga poslal na čelu ne manj kot dvajset tisoč ljudi iz vseh narodov, da bi iztrebil ves judovski rod. Pridružil mu je tudi Górgija, poklicnega vojskovodja, izkušenega v vojaških zadevah. 10 Nikánor je sklenil prodati Jude v sužnost in tako zbrati vsoto dva tisoč talentov, ki jih je kralj dolgoval Rimljanom kot vojno odškodnino. 11 Zato je nemudoma poslal obmorskim mestom vabilo, naj pridejo kupovat judovske sužnje. Obljubil jim je, da jim odstopi po devetdeset sužnjev za talent. Še malo ni pomislil, da bo nadenj prišla kazen Vladarja vsega. *

Priprave na bitko

(1 Mkb 3,38–60)

12 Juda je izvedel za Nikánorjev pohod. Ko je sporočil svojim ljudem, da se bo vsak čas prikazala sovražna vojska, 13 so tisti, ki so bili strahopetni in niso verjeli v Božjo pravičnost, pobegnili in se razkropili. 14 Drugi pa so prodajali vse svoje preostalo imetje, obenem pa prosili Gospoda, naj reši tiste, ki jih je brezbožni Nikánor prodal, še preden so se spopadli. 15 Če že ne zaradi njih, naj to stori zaradi zavez, ki jih je sklenil z njihovimi očeti, in zaradi svojega častitljivega in veličastnega imena, ki so ga klicali nadse. 16 Makabejec je zbral svoje ljudi. Bilo jih je šest tisoč. Spodbudil jih je, naj se ne ustrašijo sovražnikov in naj se ne menijo za to, če jih po krivici napada velika množica poganov, marveč naj se hrabro bojujejo. 17 Pred očmi naj imajo nepostavno objestnost, s katero so se sovražniki znesli nad svetim krajem, nasilje, ki ga izvajajo nad osramočenim mestom, in naposled še uničenje izročil, podedovanih od očetov. 18 »Zakaj oni se zanašajo na orožje in na drzna dejanja,« je rekel, »mi pa zaupamo v Boga, vladarja vsega, ki more z enim samim kimljajem pokončati naše napadalce in z njimi vesoljni svet.« 19 Navedel jim je primere Božje pomoči, ki so je bili deležni njihovi predniki: pod Sanheríbom, ko je padlo sto petdeset tisoč mož; 20 v Babiloniji v bitki proti Galačanom, kjer je bilo vseh skupaj – s štiri tisoč Makedonci vred – samo osem tisoč mož. A ko so Makedonci prišli v stisko, je tistih osem tisoč ob pomoči, ki jim je prišla iz nebes, potolklo tistih sto dvajset tisoč in odneslo velik plen.

Juda porazi Nikánorja

(1 Mkb 4,1–25)

21 S temi besedami jih je osrčil, da so bili pripravljeni umreti za postave in domovino. Nato je razdelil vojsko v štiri skupine. 22 Posameznim skupinam je postavil za poveljnike svoje brate Simona, Jožefa in Jonatana (vsakemu je podredil po tisoč petsto mož), 23 poleg njih pa še Eleazarja. Sam je prebral nekaj iz Svetega pisma, dal za geslo »Božja pomoč«, stopil pred prvo vrsto in napadel Nikánorja. * 24 Vladar vsega jim je postal zaveznik in tako so pobili čez devet tisoč sovražnikov, ranili in pohabili večji del Nikánorjeve vojske, vse pa pognali v beg. 25 Tistim, ki so prišli, da bi jih pokupili, so zasegli denar. V zasledovanju so se pognali dokaj daleč, a potem so se vrnili, ker so bili na tesnem s časom. 26 Bil je namreč dan pred soboto, zato jih niso predolgo zasledovali. 27 Sovražnikom so pobrali orožje, jim sneli oprave in začeli obhajati soboto. Glasno so slavili in hvalili Gospoda, ker jih je ohranil do tistega dne in jim določil začetek milosti. * * 28 Po soboti so del plena razdelili med mučene, vdove in sirote, preostalo pa medse in med svoje otroke. 29 Ko so to uredili, so opravili skupno bogoslužje in prosili usmiljenega Gospoda, naj se do kraja spravi s svojimi služabniki.

Juda zmaga nad Timótejem

30 V spopadih s Timótejevimi in Bakhídovimi silami so pobili več kot dvajset tisoč vojakov in v zamahu osvojili trdnjave visoko v gorah. Bogat plen so razdelili na dva enaka dela, in sicer enega zase, drugega pa za preganjance, sirote in vdove, zraven pa še za stare ljudi. 31 Ko so nato zbrali orožje sovražnikov, so ga skrbno spravili na primernih krajih, preostali plen pa so odposlali v Jeruzalem. 32 Izmed Timótejevih spremljevalcev so ubili poveljnika, hudo brezbožnega človeka, ki je prizadel Judom veliko trpljenja. 33 Medtem ko so v domovini proslavljali zmago, so v hišici, kamor so se zatekli, zažgali tiste, ki so zažgali sveta vrata, in z njimi vred tudi Kalisténa. Tako je dobil poplačano svoje brezboštvo. 34 Kar pa zadeva trikrat prekletega Nikánorja, ki je pripeljal tisoč trgovcev, da bi pokupili Jude, 35 so ga z Gospodovo pomočjo ponižali prav tisti, ki jih je on imel za najmanjše. Ko je odvrgel svojo slavnostno opravo, se je sam samcat kakor ubežen suženj spustil čez polja. Prebil se je v Antiohijo, kar je bila zanj izredna sreča glede na to, da je bila njegova vojska uničena. 36 In on, ki je Rimljanom obljubil odškodnino iz razprodaje jeruzalemskih ujetnikov, je izjavil, da imajo Judje nekoga, ki se zanje bojuje, in da so neranljivi, ker se ravnajo po postavah, ki jih je predpisal ta zaščitnik. *