Kralj Antíoh zboli in umre
(2 Mkb 1,11–17; 9,1–29; 10,9–13)
1 Kralj Antíoh je medtem potoval po gornjih deželah. Izvedel je, da je v Perziji mesto Elimáida, slavno po svojem bogastvu, srebru in zlatu, * 2 z zelo bogatim svetiščem. V njem da so zlati ščiti, oklepi in orožje, ki jih je tam zapustil Aleksander, Filipov sin, makedonski kralj, ki je prvi zavladal Grkom. 3 In tako je prišel in skušal mesto zavzeti ter ga opleniti. Toda to se mu ni posrečilo. Ljudje v mestu so namreč izvedeli za njegovo namero 4 in so se vzdignili proti njemu, da bi se spopadli z njim. Pobegnil je in z veliko žalostjo odrinil od tam, da bi se vrnil v Babilon. 5 Tedaj je prišel nekdo k njemu v Perzijo s sporočilom, da so bile vojske, ki so šle v Judovo deželo, poražene: 6 Lizija, ki je šel tja na čelu močne vojske, da je doživel sramoten poraz. Izraelci da so se okrepili z orožjem, z zalogami in obilnim plenom: tega da so odvzeli vojskam, katere so potolkli. 7 Gnusobo, ki jo je Antíoh postavil na oltar v Jeruzalemu, da so odstranili, svetišče pa kakor prej obdali z visokim obzidjem. Prav tako Bet Cur, ki je bil njegovo mesto. 8 Ko je kralj to slišal, je bil osupel in pretresen. Zgrudil se je na ležišče in od žalosti zbolel, ker se stvari niso iztekle tako, kakor si je želel. 9 Tam je ležal več dni, kajti zmeraj znova se je grudila nadenj velika žalost. Pričakoval je, da bo umrl. 10 Tedaj je sklical vse svoje prijatelje in jim rekel: »Sen se je odtegnil mojim očem in srce mi je upadlo od skrbi. 11 Rekel sem si: v kakšno bridkost sem se pogreznil in kako divje je vodovje, v katerem sem zdaj! In vendar sem bil med svojim vladanjem srečen in priljubljen. 12 Zdaj pa se spominjam vsega hudega, ki sem ga storil v Jeruzalemu. Odnesel sem vse srebrne in zlate predmete, ki so bili tam, in brez razloga ukazal pokončati prebivalce Judeje. 13 Spoznal sem, da je ta nesreča prišla nadme zaradi tega. In glej, zdaj umiram v veliki žalosti sredi tuje dežele.« 14 Poklical je Filipa, enega svojih prijateljev, in ga postavil nad vse svoje kraljestvo. 15 Izročil mu je svoj diadem, obleko in pečatni prstan ter mu naročil, naj skrbi za njegovega sina Antíoha in ga vzgoji za kralja. 16 Tam je kralj Antíoh tudi umrl v letu 149. * 17 Ko je Lizija izvedel za njegovo smrt, je postavil za kralja njegovega sina Antíoha, ki ga je vzgajal kot otroka, in mu dal ime Evpátor.Ponovni napadi Antíoha V.
18 Možje v trdnjavi so oblegali Izraela povsod okrog svetišča, ga skušali ob vsaki priložnosti prizadeti in biti v oporo poganom. 19 Juda jih je sklenil uničiti in je sklical vse ljudstvo, da bi jih oblegali. 20 V letu 150 so se zbrali in začeli oblegati trdnjavo. Postavil je metalne in oblegovalne stroje. * 21 Toda nekateri izmed oblegancev, ki se jim je pridružilo nekaj brezbožnih Izraelcev, so prebili obroč, 22 šli h kralju in rekli: »Doklej boš še čakal, da maščuješ naše brate? 23 Radi smo služili tvojemu očetu, ravnali po njegovih ukazih in se pokorili njegovim razglasom. 24 Zato so naši lastni rojaki oblegali trdnjavo in nas imeli za tujce. Še več, pobijali so med nami vse, ki so jih dobili, in ropali naše imetje. 25 Segli pa so ne samo po našem, ampak tudi po vsem sosednjem ozemlju. 26 In glej, danes so se utaborili nasproti trdnjavi v Jeruzalemu, da bi jo osvojili. Utrdili so tempelj in Bet Cur. 27 Če jih ne prehitiš, bodo naredili še kaj večjega in jih ne boš mogel zadržati.« 28 Ko je kralj to slišal, se je razsrdil in sklical vse svoje prijatelje, ki so bili poveljniki njegove pehote in njegove konjenice. 29 K njemu so prišle tudi najemniške čete iz tujih kraljestev in z morskih otokov. 30 Po številu je bilo njegovih čet sto tisoč pešcev, dvajset tisoč konjenikov in dvaintrideset bojnih slonov. 31 Prišli so čez Idumejo, se utaborili nasproti Bet Curu in ga dalj časa napadali z bojnimi stroji. Oni pa so delali izpade, jih zažigali z ognjem in se hrabro bojevali.Bitka pri Bet Zahariji
32 Tedaj je Juda odrinil od trdnjave in se utaboril pri Bet Zahariji nasproti kraljevi vojski. 33 Kralj je vstal ob prvem svitu in v naletu pognal vojsko po cesti proti Bet Zahariji. Čete so se razporedile za boj in zatrobile s trobentami. 34 Slonom so pokazali sok iz grozdja in murvic, da bi jih razdražili za boj. 35 Živali so razporedili po falangah in ob vsakem slonu postavili po tisoč mož, oboroženih z verižnimi jopiči in pokritih z bronastimi čeladami. K vsaki živali so postavili po petsto izbranih konjenikov. 36 Ti so prehitevali žival pri vsakem premiku in jo spremljali, kamor je šla, ne da bi se oddaljili od nje. 37 Na vsaki živali so bili močni leseni stolpi z braniki, pripeti nanjo z jermeni, in v vsakem stolpu so bili po štirje vojaki, ki so se bojevali iz njega, pa še Indijec, vodnik slona. 38 Preostalo konjenico pa je kralj razpostavil ob obeh krilih vojske, da bi vznemirjala sovražnika in ščitila falange. 39 Ko je na zlate in bronaste ščite posijalo sonce, so hribi zažareli od njih in se zableščali kakor goreče bakle. 40 Del kraljeve vojske se je razvil po grebenu hriba, del po nižini. Napredovali so samozavestno in strumno. 41 Vse, ki so slišali hrup te množice, njeno korakanje in trkanje orožja ob orožje, je pretreslo, saj je to bila velika in mogočna vojska. 42 Juda se je s svojo vojsko pomaknil naprej, da bi se spopadel z njo. Od kraljeve vojske je padlo šeststo mož. 43 Eleazar, imenovan Avarán, je opazil enega od slonov, ki je bil v kraljevskem oklepu in višji od vseh drugih živali. Pomislil je, da je na njem kralj, 44 in žrtvoval sam sebe, da bi rešil svoj narod, sebi pa pridobil večno ime. 45 In tako se je drzno pognal po sredi falange proti živali in pobijal na desno in levo, da so sovražniki kar odletavali od njega. 46 Zlezel je pod slona, ga od spodaj zabodel in ubil. Žival se je zgrudila nanj, da je umrl pod njo. 47 Ko pa so Izraelci videli, kako močna je kraljeva vojska in s kakšno silovitostjo pritiska, so se ji umaknili.Kralj oblega Sionsko goro
48 Kraljevi oddelki so odrinili proti Jeruzalemu, da bi prišli do njih, in kralj je pritisnil na Judejo in na Sionsko goro. 49 Sklenil je mir s tistimi v Bet Curu, ti pa so šli iz mesta, ker niso imeli živeža, da bi prenesli obleganje. V deželi je bilo namreč sobotno leto. 50 Kralj je zavzel Bet Cur in postavil vanj posadko, da bi ga varovala. 51 Več dni je oblegal svetišče in namestil tam oblegovalne stolpe in stroje, naprave za metanje ognja in kamenja, samostrele za metanje kopij in prače. 52 Izraelci so proti njihovim strojem postavili svoje in se bojevali več dni. 53 Toda zaradi sobotnega leta v skladiščih ni bilo živeža in tisti Izraelci, ki so se rešili pred pogani v Judejo, so porabili zadnje zaloge hrane. 54 V svetišču je ostalo le malo mož, ker jih je premagala lakota, drugi pa so se razkropili vsak na svojo stran.Kralj podari Judom versko svobodo
55 Lizija je izvedel, da se je Filip, ki ga je kralj Antíoh še za življenja določil, da vzgoji njegovega sina za kraljevanje, 56 vrnil iz Perzije in Medije s četami, ki so šle s kraljem, in da hoče prevzeti državne posle. 57 Tedaj je sklenil čim prej odriniti. Kralju, poveljnikom vojske in moštvu je rekel: »Položaj je iz dneva v dan slabši. Hrana je pičla. Kraj, ki ga oblegamo, je utrjen. Povrh nas težijo zadeve kraljestva. 58 Ponudimo torej zdaj roko tem ljudem in sklenimo mir z njimi in vsem njihovim ljudstvom. 59 Pustimo jim, da živijo po svojih postavah kakor prej. Saj so se razburili in storili vse to prav zaradi svojih postav, ki smo jih mi odpravili.« 60 Ta beseda je bila všeč tako kralju kakor poveljnikom. In tako je po odposlanstvu ponudil mirovni predlog in Izraelci so ga sprejeli. 61 Kralj in poveljniki so ga potrdili s prisego in nato so šli Izraelci iz trdnjave. 62 Kralj pa je stopil na Sionsko goro. Ko je videl, kako je kraj utrjen, je prekršil prisego, ki jo je dal, in ukazal podreti ves krog obzidja. 63 Nato je naglo odrinil in se vrnil v Antiohijo, kjer je našel Filipa kot gospodarja mesta. Z vojsko je nastopil proti njemu in s silo osvojil mesto.Slovenian Standard Version, © 1996, 2023 Bible Society of Slovenia