Človek pozna skrivnosti zemlje

1 Kajti obstaja rudnik srebra
in kraj, kjer čistijo zlato.
2 Železo pridobivajo iz zemlje
in baker talijo iz kamna.
3 Človek dela konec temi
in raziskuje do skrajne meje
kamne v temi in smrtni senci.
4 Vsekal je dolino v živo skalo,
kamni, pozabljeni pod nogami, so popustili,
pred človekom so klonili.
5 Zemlja, iz katere raste kruh,
se spodaj spreminja kakor ogenj.
6 Njeni kamni so ležišče safirja,
tudi zlati prah je v njem.
7 Orel ne pozna te steze,
jastrebovo oko je ni zagledalo.
8 Ponosne zveri je niso zasledile,
lev ni stopil nanjo.
9 V živo skalo je posegel s svojo roko,
gore je prevrnil s temeljev.
10 Vsekal je predore v skale,
vsakršne dragocenosti je videlo njegovo oko.
11 Raziskal je globine rek,
in kar je bilo skrito, je spravil na svetlo.

Modrost pa je zakrita

12 Modrost pa, kje jo je moč najti,
kje je kraj razumnosti?
13 Človek ne ve za njeno nahajališče,
ni je najti v deželi živih.
14 Vodovje govori: V meni je ni!
Morje pravi: Pri meni je ni!
15 Čistega zlata ni mogoče ponuditi zanjo,
ne odtehtati srebra za njeno ceno.
16 Ne da se odtehtati z zlatom iz Ofírja,
ne z dragocenim oniksom in s safirjem.
17 Nihče je ne primerja z zlatom in s steklom,
ne menja se z nakitom iz čistega zlata.
18 Korald in kristala niti ne omenjajo,
cena modrosti presega bisere.
19 Nihče je ne primerja z etiopskim topazom,
ne da se odtehtati s čistim zlatom.
20 Od kod torej prihaja modrost,
kje je doma razumnost?
21 Zagrnjena je očem vseh živih,
tudi pticam pod nebom je prikrita.
22 Kraljestvo mrtvih in smrt pravita:
Le govoriti sva slišala o njej!

Samo Bog ve zanjo

23 Bog razume pot do nje,
on pozna njen kraj.
24 On zre do koncev zemlje,
vidi vse, kar je pod nebom.
25 Ko pripravlja utež za veter
in z mernikom odmerja vodo,
26 ko pripravlja postavo za dež
in pot blisku in gromu,
27 tedaj jo gleda in jo razodeva,
jo potrjuje in tudi razkriva.
28 Človeku pa pravi:
Glej, strah Gospodov je modrost,
ogibati se hudega je razumnost!