4 Mojzes 30 30 de 36 capítulos

Pohod proti Midjáncem

¹ In Mojzes je Izraelovim sinovom povedal natanko tako, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu.

Veljavnost ženskih zaobljub

² Mojzes je govoril poglavarjem rodov Izraelovih sinov in rekel: »Tole je zapovedal Gospod: ³ ›Kadar se kak mož zaobljubi Gospodu ali s prisego zaveže, da se bo česa držal, naj ne prelomi besede; naj stori vse, kar je prišlo iz njegovih ust. ⁴ Kadar pa se ženska, ko je še mlada v hiši svojega očeta, zaobljubi Gospodu ali se zaveže, da se bo česa držala, ⁵ in njen oče sliši o njeni zaobljubi ali o obvezi, h kateri se je zavezala, in ji oče to pusti, tedaj veljajo vse njene zaobljube in obveze, h katerim se je zavezala. ⁶ Če pa ji oče na dan, ko o tem sliši, to prepove, tedaj ne velja nobena od njenih zaobljub, nobena obveza, h kateri se je zavezala. Gospod ji bo odpustil, kajti oče ji je prepovedal.^* Db. za vzklikanje množic ; v zvezi s trobentanjem gre verjetno za poseben signal.⁷ Če se omoži, ko jo še veže zaobljuba ali kaka nepremišljena beseda njenih ustnic, s katero se je zavezala, ⁸ pa mož o tem sliši in ji na dan, ko sliši, to pusti, tedaj veljajo njene zaobljube in obveze, h katerim se je zavezala. ⁹ Če pa ji mož na dan, ko o tem sliši, to prepove, tedaj razveljavi zaobljubo, ki jo veže, in nepremišljeno besedo njenih ustnic, s katero se je zavezala. Gospod ji bo odpustil. ¹⁰ – Velja pa zaobljuba vdove ali odslovljene žene, velja vse, k čemur se je zavezala. – ¹¹ Če žena naredi zaobljubo ali se s prisego zaveže, da se bo česa držala, ko je v moževi hiši, ¹² pa mož o tem sliši in ji to pusti in ji tega ne brani, tedaj veljajo vse njene zaobljube in vse obveze, h katerim se je zavezala. ¹³ Če pa jih mož na dan, ko o tem sliši, razglasi za neveljavne, tedaj ne velja nič od tega, kar je prišlo prek njenih ustnic glede njenih zaobljub ali glede tega, k čemur se je zavezala; njen mož je to razveljavil in Gospod ji bo odpustil. ¹⁴ Kakršna koli je zaobljuba in kakršna koli prisega, s katero se zaveže pokoriti dušo, njen mož jo potrdi in njen mož jo razveljavi. ¹⁵ Če ji mož to dan za dnem dopušča, tedaj potrjuje vse njene zaobljube ali vse obveze, ki jo vežejo; potrjuje jih, ker ji na dan, ko o tem sliši, to dopušča. ¹⁶ Če pa jih razglasi za neveljavne pozneje, potem ko je o tem slišal, si bo naložil njeno krivdo.‹« ¹⁷ To so zakoni, ki jih je Gospod zapovedal Mojzesu o razmerju med možem in ženo, med očetom in hčerjo, ko je še mlada v očetovi hiši.

Pohod proti Midjáncem

¹ Gospod je govoril Mojzesu in rekel:

Veljavnost ženskih zaobljub

² »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem.« ³ Nato je Mojzes govoril ljudstvu in rekel: »Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo Gospodovo maščevanje. ⁴ Po tisoč iz vsakega Izraelovega rodu jih pošljite v vojno!« ⁵ Izbrali so torej iz Izraelovih tisočnij po tisoč mož iz vsakega rodu, dvanajst tisoč oboroženih za vojno. ⁶ In Mojzes jih je poslal, po tisoč iz vsakega rodu, v vojno, in z njimi Pinhása, sina duhovnika Eleazarja, ki je imel v rokah svete priprave in trobente za zavijanje.^* Db. za vzklikanje množic ; v zvezi s trobentanjem gre verjetno za poseben signal.⁷ Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. ⁸ Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem. ⁹ Izraelovi sinovi so odpeljali midjánske žene in njihove otroke kot ujetnike in vzeli kot plen vso njihovo živino in vse črede in vse imetje. ¹⁰ Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so požgali z ognjem. ¹¹ In vzeli so, kar so uropali, in ves plen, ljudi in živino, ¹² in pripeljali k Mojzesu in duhovniku Eleazarju in skupnosti Izraelovih sinov ujetnike in plen in vse, kar so uropali, v tabor na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi. ¹³ Mojzes in duhovnik Eleazar in vsi knezi skupnosti so jim šli iz tabora naproti. ¹⁴ Mojzes pa se je razjezil nad vojnimi poveljniki, nad tisočniki in stotniki, ki so prišli iz vojnega spopada. ¹⁵ Rekel jim je: »Vse ženske ste pustili pri življenju! ¹⁶ Glejte, prav te so po Bileámovi besedi zapeljale Izraelove sinove v nezvestobo do Gospoda zaradi Peórja; tako je prišla nadloga nad Gospodovo skupnost. ¹⁷ Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim! ¹⁸ Vse otroke ženskega spola, tiste, ki še niso spoznale moškega ležišča, pa pustite živeti! ¹⁹ Vi se za sedem dni utaborite zunaj tabora; vsi, ki ste koga ubili, in vsi, ki ste se dotaknili kakega umorjenca, se tretji in sedmi dan očiščujte, vi in vaše ujetnice! ²⁰ Očistite tudi vsa oblačila in vso opravo iz kože, vse, kar je narejeno iz kozje dlake, vse lesene posode!« ²¹ Duhovnik Eleazar je rekel bojevnikom, ki so šli v vojno: »To je zakon postave, ki ga je Gospod zapovedal Mojzesu: ²² Samó zlato, srebro, bron, železo, kositer in svinec, ²³ vse, kar sme priti v ogenj, vlecite skoz ogenj, da bo čisto; tudi z očiščevalno vodo naj bo očiščeno. Vse pa, kar ne sme priti v ogenj, vlecite skozi vodo! ²⁴ In sedmi dan si operite oblačila, da boste čisti! Potem smete priti v tabor.«

Razdeljevanje plena

²⁵ Gospod je rekel Mojzesu tole: ²⁶ »Ti in duhovnik Eleazar in družinski poglavarji skupnosti ugotovite, koliko je ugrabljenega plena, ujetnikov in živine! ²⁷ Razdêli plen na pol med bojevnike, ki so šli v vojno, in vso skupnost! ²⁸ Poberi pa od bojevnikov, ki so šli v vojno, davek za Gospoda: po eno dušo od petsto ljudi, po eno žival od petsto goveda, oslov in drobnice; ²⁹ vzemi to od njihove polovice in daj duhovniku Eleazarju kot prispevek za Gospoda! ³⁰ Od polovice plena, ki pripada Izraelovim sinovom, pa vzemi po enega od petdesetih ljudi, po eno od goveda, oslov in drobnice, sploh od vse živine, in jih daj levitom, ki oskrbujejo službo pri Gospodovem prebivališču!« ³¹ Mojzes in duhovnik Eleazar sta storila, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. ³² Od uropanega, kar je ostalo od plena, ki so ga uplenili bojevniki, je bilo šeststo petinsedemdeset tisoč glav drobnice, ³³ dvainsedemdeset tisoč glav goveda, ³⁴ enainšestdeset tisoč oslov ³⁵ in od ljudi vsega skupaj dvaintrideset tisoč žensk, ki niso spoznale moškega ležišča. ³⁶ Polovica, delež tistih, ki so bili šli v vojno, je znašala tristo sedemintrideset tisoč petsto glav drobnice; ³⁷ davek za Gospoda od drobnice pa je znašal šeststo petinsedemdeset glav; ³⁸ dalje šestintrideset tisoč glav goveda, od tega davek za Gospoda dvainsedemdeset glav; ³⁹ trideset tisoč petsto oslov, od tega davek za Gospoda enainšestdeset glav; ⁴⁰ in šestnajst tisoč ljudi, od tega davek za Gospoda dvaintrideset duš. ⁴¹ Mojzes je torej dal davek kot prispevek za Gospoda duhovniku Eleazarju, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. ⁴² Od polovice plena za Izraelove sinove, ki jo je Mojzes ločil od deleža bojevnikov, ⁴³ od polovice, ki je pripadla skupnosti – tristo sedemintrideset tisoč petsto glav drobnice, ⁴⁴ šestintrideset tisoč glav goveda, ⁴⁵ trideset tisoč petsto oslov ⁴⁶ in šestnajst tisoč ljudi –, ⁴⁷ od polovice za Izraelove sinove je torej Mojzes vzel po enega na petdeset ujetih ljudi in tudi od živine in jih dal levitom, ki so oskrbovali službo pri Gospodovem prebivališču, kakor mu je zapovedal Gospod. ⁴⁸ Tedaj so k Mojzesu pristopili poveljniki, ki so bili postavljeni nad tisočnijami vojske, tisočniki in stotniki. ⁴⁹ Rekli so Mojzesu: »Tvoji služabniki so prešteli vse bojevnike, ki so nam podrejeni, in niti eden ne manjka. ⁵⁰ Zato prinašamo kot dar za Gospoda, kar je kdo našel zlatnine: verižice, zapestnice, prstane, uhane in ogrlice, da bi pred Gospodom dosegli spravo za svoje duše.« ⁵¹ Mojzes in duhovnik Eleazar sta vzela od njih zlato, vse umetelne izdelke. ⁵² In vsega zlata, ki so ga tisočniki in stotniki darovali Gospodu kot dar vzdigovanja, je bilo šestnajst tisoč sedemsto petdeset šeklov. ⁵³ Bojevniki pa so plenili vsak zase. ⁵⁴ Mojzes in duhovnik Eleazar sta torej vzela zlato od tisočnikov in stotnikov in ga nesla v shodni šotor kot spomin za Izraelove sinove pred Gospodom.