Peti Jobov govor: Job išče pomoči pri Bogu

Nadležni tolažniki

1 Tedaj je spregovoril Job in rekel:
2 Takih reči sem slišal že dosti,
vi vsi ste nadležni tolažniki:
3 »Bo že konec praznih besedi?«
ali: »Kaj te podžiga, da ugovarjaš?«
4 Tudi jaz bi govoril kakor vi,
ko bi bili vi na mojem mestu.
Rotil bi vas z govori
in z glavo zmajeval nad vami.
5 Krepčal bi vas s svojimi usti,
sočutje pa bi zadrževalo moje ustnice.
*

Bog in ljudje ga preganjajo

6 Če govorim, ne preneha moja bolečina,
in če umolknem, mar odide od mene?
7 Tedaj me šele utruja,
prestrašil si vso mojo družbo.
8 Ko me pestiš, je za pričo,
in moja shiranost se vzdigne proti meni,
obtožuje me v obraz.
9 Njegova jeza sika in me preganja,
škriplje z zobmi proti meni,
moj nasprotnik me ostro pogleduje.
10 Proti meni odpirajo svoja usta,
z zasramovanjem me bijejo po licih,
vsi hkrati se zbirajo proti meni.
11 Bog me je predal hudobnežu,
pahnil me je v roke krivičnikov.
12 Mirno sem živel, pa me je stresel,
me zgrabil za tilnik in me raztreščil,
postavil me je sebi za tarčo.
13 Obletavajo me njegove strelice,
prebada mi obisti in mi ne prizanaša,
moj žolč razliva po zemlji.
14 Rano za rano odpira na meni,
zaganja se vame kakor bojevnik.
15 Raševnik sem si sešil za svojo kožo,
svoj ponos sem upognil v prah.
*
16 Moj obraz je zabuhel od joka,
na mojih trepalnicah je smrtna senca,
17 čeprav ni bilo nasilja v mojih rokah
in je bila moja molitev čista.

Edina priča – Bog v nebesih

18 O zemlja, ne vpijaj moje krvi,
naj ne bo počivališča za mojo pritožbo!
19 Tudi zdaj, glejte, je v nebesih priča zame,
moj porok je na višavah.
20 Moji sli so moji klici,
moje oko preliva solze k Bogu:
21 Naj se potegne za moža, ki stoji pred Bogom,
kakor sin človekov za svojega prijatelja!
22 Kajti le še nekaj let bo prešlo
in odšel bom po stezi brez vrnitve.