1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
Čemú pravda z minljivim človekom
1 Človek, rojen iz žene,živi malo časa in je poln trepetanja.
2 Požene kakor cvetica in uvene,
beži kakor senca in se nikdar ne ustavi.
3 In še nad takim odpiraš svoje oko
in me vodiš s seboj k sodbi!
4 Kdo pride čist iz nečistega?
Nihče!
5 Ker si mu odmeril dneve,
določil število njegovih mesecev
in mu postavil mejo, ki je ne sme prestopiti,
6 obrni se proč od njega, naj se odpočije,
dokler se ne razveseli svojega dneva kakor dninar!
7 Kajti za drevo je upanje:
če ga kdo poseka, spet požene,
njegov poganjek ne odneha.
8 Čeprav njegova korenina v zemlji peša
in njegovo deblo v prsti umira,
9 če le začuti vodni hlap, spet zabrsti
in požene veje kakor sadika.
10 Mož pa umre in obleži,
človek izdihne, in potem kje je?
11 Voda odteče iz jezera,
reka usahne in se posuši:
12 Tako človek, ki je legel, ne vstane več,
dokler ne preide nebo, se ne prebudi,
ne vstane iz svojega spanja.
Job bo zaupal, dokler bo živ
13 O, da bi me shranil v podzemlje,me skril, dokler se ne poleže tvoja jeza,
mi določil rok, potem pa se me spomnil!
14 Ko človek umre, ali bo oživel?
Vse dni svojega najemništva bom čakal,
da se bo vrnila moja čast:
15 poklical boš in ti bom odgovoril,
tožilo se ti bo po delu svojih rok.
16 Kajti zdaj šteješ moje korake,
na mojo zmoto pa se ne oziraš:
17 moj greh je zapečaten v mošnji,
mojo krivdo prikrivaš.
18 Toda še gora se podre in razpade,
skala se utrga s svojega mesta,
19 voda brusi kamenje
in naliv odnaša prah zemlje,
tako uničuješ človekovo upanje.
20 Za vselej ga premagaš in odide,
spačiš mu obraz in ga preženeš.
21 Njegovi otroci morda uživajo ugled, on tega ne ve,
ali pa so zaničevani, on tega ne dojema.
22 Čuti le bolečino svojega telesa,
njegova duša žaluje nad njim.
Slovenian Standard Version, © 1996, 2023 Bible Society of Slovenia