Davidova molitev
16 Tedaj je kralj David prišel, se usedel pred Gospodom in rekel: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me pripeljal do sem? 17 A to je še premalo v tvojih očeh, o Bog; govoril si o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Ravnal si z menoj kot z imenitnim človekom, Gospod Bog. * 18 Pa kaj naj ti David še dalje govori o časti, ki si jo izkazal svojemu služabniku? Saj poznaš svojega služabnika. 19 Gospod, zaradi svojega služabnika in po svojem srcu si storil vse to veliko dejanje in razodel vse te veličastne reči. 20 Gospod, ni ga tebi enakega. Razen tebe ni Boga po vsem tem, kar smo slišali s svojimi ušesi. 21 Kdo je kakor tvoje ljudstvo Izrael, edini narod na zemlji, ki ga je Bog šel odkupit za svoje ljudstvo – da si si pridobil ime z velikimi in strah zbujajočimi deli in pregnal narode pred svojim ljudstvom, ki si ga rešil iz Egipta. 22 Dal si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njihov Bog. 23 In zdaj, Gospod, naj se na veke uresničuje beseda, ki si jo govoril o svojem služabniku in njegovi hiši, in stôri, kakor si govoril! 24 Naj se uresničuje, naj se tvoje ime poveličuje na veke in naj se govori: ›Gospod nad vojskami je Izraelov Bog, je Bog za Izraela!‹ In hiša tvojega služabnika Davida naj ostane trdna pred teboj. 25 Ti namreč, moj Bog, si razodel svojemu služabniku, da mu boš sezidal hišo. Zato se je tvoj služabnik opogumil, da je molil pred teboj. 26 In zdaj, Gospod, ti si Bog in si napovedal svojemu služabniku te dobrine. 27 Zdaj si torej sklenil blagosloviti hišo svojega služabnika, da bo obstala pred teboj na veke. Ti sam, Gospod, si namreč blagoslovil in je blagoslovljeno na veke.« *Slovenian Standard Version, © 1996, 2023 Bible Society of Slovenia