1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
Edini porok – Job
1 Moj duh je razdejan,moji dnevi ugašajo,
le grob me še čaka.
2 Zares, zasmehovalci so pred menoj,
moje oko bedi ob njihovih žalitvah.
3 Postavi, prosim, moje poroštvo zraven sebe!
Kdo bi se rad oprl na mojo roko?
* 4 Kajti njihovemu srcu si zastrl dojemljivost,
zato jih ne boš povzdignil.
5 Da bi kaj dobil, se sklicuje na prijatelje,
medtem ko njegovim otrokom ugašajo oči!
*
Pošteni so pretreseni
6 Postavil me je za pregovor ljudstvom,sem človek, ki mu pljujejo v obraz.
7 Moje oči ugašajo od žalosti,
vsi moji udje so kakor senca.
8 Iskreni so pretreseni nad tem,
kako se nedolžni vzdiguje proti brezbožnežu,
* 9 kako se pravični drži svoje poti
in čistih rok povečuje svojo moč.
* 10 Premislite se vendar vsi in pristopite,
čeprav ne najdem modrega med vami!
11 Moji dnevi so minili, moji načrti so uničeni,
želje mojega srca.
12 Noč delajo za dan,
skorajšnjo luč iz teme.
13 Čeprav še zaupam, je že podzemlje moj dom,
v temi si postiljam ležišče.
14 Grobu pravim: »Ti si moj oče,«
črvom: »Moja mati, moja sestra.«
15 Kje je torej moje upanje?
Moje upanje! Kdo ga more zagledati?
16 Vse bo šlo v podzemlje,
ko se skupaj pogrezneva v prah.
Slovenian Standard Version, © 1996, 2023 Bible Society of Slovenia