Apostolska dela 7 7 de 28 capítols

²³ Ko je dopolnil štirideset let, ga je v srcu obšlo, da bi obiskal brate, Izraelove sinove. ²⁴ In ko je videl, kako se nekomu izmed njih godi krivica, ga je branil in maščeval zatiranega tako, da je Egipčana ubil. ²⁵ Prepričan je bil, da bodo bratje razumeli, kako jih hoče Bog po njegovi roki rešiti; pa niso razumeli. ²⁶ Naslednjega dne se je pojavil med njimi, ko so se prepirali. Skušal jih je pomiriti z besedami: ›Možje, saj ste bratje! Zakaj delate krivico drug drugemu?‹ ²⁷ Toda mož, ki je storil krivico sosedu, ga je odrinil in vprašal: ›Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami? ²⁸ Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?‹ ²⁹ Ob tej besedi je Mojzes zbežal in se naselil kot tujec v midjánski deželi; tam sta se mu rodila dva sinova. ³⁰ Ko je minilo štirideset let, se mu je v puščavi ob Sinajski gori prikazal angel v plamenu gorečega grma. ³¹ Mojzes je ostrmel, ko je zagledal to prikazen, in se je hotel približati, da bi bolje videl. Tedaj pa se je zaslišal Gospodov glas: ³² ›Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov.‹ Mojzes je začel drgetati in si ni upal pogledati. ³³ Gospod pa mu je rekel: ›Sezuj si sandale z nog, zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja! ³⁴ Glej, videl sem stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal sem njihovo tožbo. Prišel sem, da jih rešim. In zdaj pojdi, pošiljam te v Egipt.‹ ³⁵ Tega Mojzesa, ki so ga zavrgli z besedami: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? –, tega je Bog poslal za poglavarja in rešitelja po angelu, ki se mu je prikazal v grmu. ³⁶ On jih je odpeljal proč ter delal čudeže in znamenja v egiptovski deželi, v Rdečem morju in v puščavi štirideset let. ³⁷ To je Mojzes, ki je rekel Izraelovim sinovom: Bog vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. ³⁸ On je bil pri občestvu, zbranem v puščavi, z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti; on je prejel besede življenja, da jih nam izroči. ³⁹ Toda naši očetje ga niso hoteli ubogati. Zavrnili so ga in si v svojih srcih želeli nazaj v Egipt. ⁴⁰ Govorili so Aronu: ›Narêdi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Zakaj ta Mojzes, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹ ⁴¹ In v tistih dneh so naredili tele, žrtvovali maliku in se veselili nad izdelkom svojih rok. ⁴² Bog pa se je odvrnil od njih in dopustil, da so častili nebesno vojsko, kakor je zapisano v knjigi prerokov:
Ali ste mi prinašali žrtve in daritve
štirideset let v puščavi, Izraelova hiša? ⁴³ Prevzeli ste Molohov šotor
in zvezdo svojega boga Rajfána,
malike, ki ste jih naredili, da bi klečali pred njimi.
Zato vas bom preselil onkraj Babilona. ⁴⁴ Naši očetje so imeli šotor pričevanja v puščavi. Tako je naročil on, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl. ⁴⁵ Ta šotor so prevzeli v dediščino naši očetje in ga odnesli s seboj, ko so pod Józuetovim vodstvom vzeli deželo poganom, ki jih je Bog pregnal izpred obličja naših očetov. Tako je bilo do dni kralja Davida, ⁴⁶ ki je našel milost pred Bogom in prosil, da bi našel bivališče Bogu Jakobovemu.^* Različica hiši Jakobovi .⁴⁷ Toda šele Salomon mu je sezidal hišo. ⁴⁸ Vendar Najvišji ne prebiva v izdelku rok, kakor pravi prerok: ⁴⁹ Nebo mi je prestol
in zemlja podnožnik mojih nog.
Kakšno hišo mi boste sezidali, govori Gospod,
kje bo kraj mojega počitka?^* Db. kaj .⁵⁰ Ali ni moja roka naredila vsega tega? ⁵¹ Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! ⁵² Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. ⁵³ Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali!«

Štefana kamnajo

⁵⁴ Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu. ⁵⁵ Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici,^* Db. On .⁵⁶ in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« ⁵⁷ Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. ⁵⁸ Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. ⁵⁹ In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« ⁶⁰ Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal.