1 V šestintridesetem letu Asájevega kraljevanja je Izraelov kralj Bašá krenil nad Juda in utrdil Ramo, da Judovemu kralju Asáju ne bi dopustil izhoda in dohoda.1
2 Asá pa je vzel srebro in zlato iz zakladnic Gospodove hiše in kraljeve hiše in ga poslal arámskemu kralju Ben Hadádu, ki je bival v Damasku, s sporočilom:*Ali upravitelje .3 »Zaveza je med menoj in teboj, kakor med mojim in tvojim očetom. Glej, pošiljam ti srebra in zlata. Daj, razderi zavezo z Izraelovim kraljem Bašájem, da se umakne od mene.«4 Ben Hadád je prisluhnil kralju Asáju in poslal poveljnike svoje vojske proti Izraelovim mestom. Osvojili so Ijón, Dan, Abél Majim in vsa mesta za skladišča v Neftáliju.5 Ko je Bašá slišal o tem, je nehal graditi Ramo in je opustil svoje delo.6 Kralj Asá pa je pripeljal vse Judovce in odnašali so kamenje in les, s katerim je Bašá gradil Ramo; s tem je gradil Gebo in Micpo.7 Tisti čas je prišel videc Hananí k Judovemu kralju Asáju in mu rekel: »Ker si se zanašal na arámskega kralja in se nisi zanesel na Gospoda, svojega Boga, je vojska arámskega kralja ušla tvoji roki.8 Mar niso bili Etiopci in Libijci velikanska vojska s premnogimi vozmi in konjeniki? A ker si se zanesel na Gospoda, ti jih je dal v roke.9 Kajti Gospodove oči se sprehajajo po vsej zemlji, da okrepijo tiste, ki so mu z vsem srcem predani. V tem si ravnal neumno; odslej se boš namreč moral vojskovati!«10 Asá se je razsrdil nad vidcem in ga vrgel v ječo; kajti bil je besen nanj zaradi tega. In Asá je v tistem času grdo ravnal tudi z nekaterimi izmed ljudstva.
12 V devetintridesetem letu svojega kraljevanja je Asá zbolel na nogah in bolezen je postajala vedno hujša. A tudi v svoji bolezni ni iskal pomoči pri Gospodu, temveč pri zdravnikih.13 Nato je Asá legel k svojim očetom: umrl je v enainštiridesetem letu svojega kraljevanja.*Hebr. nejasno.14 Pokopali so ga v grobu, ki si ga je izsekal v Davidovem mestu. Položili so ga na ležišče, ki so ga napolnili z dišavami in z vsakovrstnimi mazili, pripravljenimi v skladu z dišavarsko umetnostjo. V slovo so mu zakurili tudi velikanski kres.
2 V vseh utrjenih Judovih mestih je nastanil vojsko in razpostavil posadke po Judovi deželi in po Efrájimovih mestih, ki jih je osvojil njegov oče Asá.*Ali upravitelje .3Gospod je bil z Józafatom, ker je hodil po prvih potih svojega očeta Davida in ni iskal Báalov,4 ampak je iskal Boga svojega očeta, živel po njegovih zapovedih in ni delal kakor Izraelci.5 Zato je Gospod utrdil kraljestvo v njegovi roki; ves Juda je prinašal darila Józafatu, tako da je imel obilo bogastva in slave.6 Njegovo srce je bilo pogumno na Gospodovih potih in še naprej je iz Juda odpravljal višine in ašere.7 V tretjem letu svojega kraljevanja je poslal svoje načelnike Ben Hajila, Obadjája, Zeharjája, Netanéla in Mihajája, da bi učili po Judovih mestih,8 in z njimi levite Šemajája, Netanjája, Zebadjája, Asaéla, Šemiramóta, Jonatana, Adoníja, Tobija in Tob Adoníja; z njimi pa duhovnika Elišamája in Joráma.9 Učili so po Judu in imeli s seboj knjigo Gospodove postave; obhodili so vsa Judova mesta in učili ljudstvo.10 Strah Gospodov je navdal vsa kraljestva dežel okoli Juda, da se niso vojskovala z Józafatom.
11 Nekateri Filistejci so Józafatu prinašali darila in srebro kot davek; celo Arabci so mu dajali drobnico: sedem tisoč sedemsto ovnov in sedem tisoč sedemsto kozlov.1
12 Tako je Józafat postajal čedalje mogočnejši. Po Judu je gradil utrdbe in mesta za skladišča;13 po Judovih mestih je nakopičil velike zaloge. V Jeruzalemu pa je imel vojake, hrabre bojevnike.*Hebr. nejasno.14 Tako so bili razporejeni glede na svojo družino: iz Juda so bili poveljniki tisočnij: vojskovodja Adná s tristo tisoč hrabrimi vojaki;15 ob njem vojskovodja Johanán in z njim dvesto osemdeset tisoč hrabrih vojakov;16 ob njem Zihríjev sin Amasjá, ki se je prostovoljno posvetil Gospodu, in z njim dvesto tisoč hrabrih vojakov.17 Iz Benjamina pa hrabri bojevnik Eljadá in z njim dvesto tisoč z lokom in s ščitom oboroženih mož,18 poleg njega pa še Jozabád in z njim sto osemdeset tisoč oboroženih vojakov.19 Vsi ti so služili kralju – poleg tistih, ki jih je kralj nastanil v utrjenih mestih po vsem Judu.
Slovenski standardni prevod Svetega pisma (SSP) je splošno sprejeto slovensko svetopisemsko besedilo. Pripravila ga je skupina strokovnjakov z raznih področij skupaj s predstavniki različnih krščanskih cerkva v Sloveniji. Prvič je izšel leta 1996 in velja za svetopisemski prevod, ki je najdosledneje izdelan na podlagi hebrejskih, aramejskih in grških izvirnikov.